Marjan Pogačnik (1920–2005) je mojster vreznih grafičnih
tehnik. Po slikarski specialki, kjer mu je bil mentor Gabrijel Stupica, je
čopiče za vselej odložil in se posvetil grafiki. V njegovih prvih suhih iglah
so kritiki takoj prepoznali sijajnega risarja liričnega izraza in intimne
izpovedi.
Oblikovna svojevrstnost Pogačnikove reliefne barvne grafike
zastavlja vprašanje o značaju njegove tehnike, ki jo je sam poimenoval celo
»srednjeveško«. Pravi paradoks je namreč, da je oblikovno nenavadnost umetnik
ustvaril s povsem osnovnim postopkom stopenjskega jedkanja. V tem se razlikuje
od svojih sodobnikov v okviru ljubljanske grafične šole in občih tendenc v
zahodni umetnosti.
Črno bele grafike njegove klasične faze od leta 1959 do 1963
so prave stopenjske jedkanice, v katerih posamezne stopnje (različne globine)
jedkanja prispevajo k likovnemu izrazu grafičnega lista. Še več, vizualni
učinki jedkanice kažejo, da je umetnik poskušal z drugačnimi sredstvi izzvati
učinek brade pri suhi igli. Bistvena pa je kombinacija z reliefnim tiskom.
Oblikovno so se iskanja v tej smeri hitro izčrpala, zato je Pogačnik začel
dodajati barvo. Reliefni učinek stopenjsko obdelane plošče je trčil ob dinamiko
barvnih kontrastov, zato je umetnik moral ustrezno prilagoditi svojo paleto. V
kombinaciji z visokim tiskom je izbrusil način globokega jedkanja plošče, ki je
vzpostavilo samo dve ravní – barvno ploskev visokega tiska in belino reliefa.
Relief je prevzel funkcijo risbe kot nekakšna mreža, ki nosi barvno
kompozicijo.
Tehnika Pogačnikove grafike je ekstenzivna − neskončno
zamudna, fizično naporna, z visokim odstotkom zavrženih poskusov. Zato prodajne
naklade velikih grafik niso bile nikoli večje od petintrideset listov.
Samostojno je razstavil samo dvakrat, prvič leta 1962 v Mali galeriji in drugič
štirideset let pozneje na retrospektivnem pregledu ustvarjanja v Narodni
galeriji. Pogačnikovo grafiko najdemo med izbranimi primerki v nekaterih
mednarodnih grafičnih priročnikih in v zgodovinskih pregledih. Zanjo je prejel
vrsto mednarodnih nagrad kot npr. zlato medaljo na Aleksandrijskem bienalu
sredozemskih dežel v Egiptu, International Print Competititon 77 v San
Franciscu leta 1977, že leta 1954 pa so na plakatu beneškega bienala
reproducirali eno njegovih suhih igel. Doma je poleg odkupnih nagrad na
Ljubljanskem grafičnem bienalu prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962 in
Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1986. Njegovo ustvarjalno zapuščino
v celoti hrani Narodna galerija.
Avtorji razstave
Tina Buh, Admir Ganić, Andrej Smrekar
Vodja projekta
Tina Buh
Restavratorsko-konservatorska priprava del za razstavo
Tina Buh
Postavitev razstave
Admir Ganić, Andrej Smrekar
Umetnine sta posodila
Narodna galerija
Narodni muzej Slovenije
Projekt so podprli
18. april − 20. oktober 2024
Narodna galerija
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana