Spomladanski sklop tečajev grafičnih
tehnik globokega tiska v Narodni galeriji bo posvečen analizi in
reinterpretaciji grafičnega opusa enega najbolj
izjemnih slovenskih umetnikov –
Zorana Mušiča. Umetnikovo delo, ki prepleta slikarska in grafična dela, je med
drugim globoko zaznamovano z intimnim raziskovanjem narave, zlasti kraške
pokrajine, ter njenega vpliva na umetnikovo notranje doživljanje sveta.
V središču Mušičevega opusa, tako
slikarskega kakor grafičnega, je Kras – gola, suha in okamenela krajina, ki se
zdi neusmiljena in hkrati polna tihe, skrivnostne lepote. Mušič v svojem delu
natančno opazuje in interpretira to zemljepisno območje, pri čemer krajina ni
le zunanji prostor, ampak postane odsev notranjega sveta umetnika. Kot je
zapisal: »Kras je okvir vsega mojega slikarstva. Gola, praktično puščavska
krajina. Okamenela, pravijo. Krajina, kjer ponekod privrejo na dan, med
suhozidi, miniaturne oaze rdeče zemlje z vinsko trto in z grmiči violične
lavande.« Ta izjava ni le zemljepisna, ampak tudi metafizična, saj Mušičev
Kras postane nenehno stičišče duhovnega in fizičnega sveta.
Vendar se Mušičev odnos do krajine ne kaže
le v realističnem upodabljanju natančnih detajlov narave – gre za natančno abstrahiranje
elementov pokrajine in njenih struktur. Umetnik s subtilnimi simboli in
poenostavitvami preoblikuje krajino v vizualni jezik, v katerem apnenčaste
skalnate oblike, rdeče oaze zemlje, redko grmičevje, revno rastlinje in bleščeča
svetloba, ki prežema prostor, postanejo nosilci globljih, univerzalnih pomenov.
V tem procesu postanejo krajine simboli z večplastnimi pomeni, hkrati pa
delujejo kot kraj notranje refleksije. V njegovem delu se krajina prepoznava z njenimi
temeljnimi oblikami – hribovjem, zemljo, kamnom.
Udeleženci tečaja bodo tako na desetih
srečanjih med ustvarjanjem z grafičnimi tehnikami barvnega globokega tiska, kot
so jedkanica, akvatinta, rezervaž in suha igla, razvijali globlje razumevanje umetnikovega
dojemanja kraške pokrajine. Prav tako bodo imeli priložnost raziskati te
tehnike in ustvariti dela, pri katerih izhajajo iz lastnega odnosa do krajine –
bodisi tiste, ki jo osebno poznajo, bodisi tiste, ki jo doživljajo z osebno
imaginacijo – in tako ustvariti lastne grafične interpretacije, ki bodo odražale
edinstvenost njihovega odnosa do prostora in krajine. Cilj je, da vsak
posameznik na podlagi Mušičevega pristopa do krajine prepozna lastno čustveno
in intelektualno vez z okoljem, iz katerega izhaja, ter to ustvarjalno prenese
v grafični medij.
„Za
svojo umiritev, notranji mir je rabil večnostno kamnito krajino kot ogledalo
svoje notranje krajine.“
Gojko Zupan (katalog: Zoran Mušič, Narodna galerija,
2016)