Galerijska čuječnost

Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Žena, ki dviga tančico, 1941−1942
olje, platno, 63 x 41 cm

Iz bele podlage se izvija telo mladenke v pol-ležečem položaju, ki si z roko odstira tančico z obraza in nam namenja odkrit pogled. Podoba v nevtralni, kožnato-beli barvni paleti je očiščena vseh nadrobnosti, razen svetlikajoče se biserne ogrlice, ki krasi ženin vrat. Nežna tkanina, ki obdaja figuro, bežno spominja na opravo neveste in z belino poudarja brezčasno nedolžnost, preprostost in iskrenost.

Campigli je iskal navdih v motivih egipčanske, grške in etruščanske umetnosti, ki jih je povezal s kubističnimi shemami. Od tod izvirajo tektonske kompozicije, ploskovitost, antikizirajoči prototip postav ter barva in poteza, značilni za freske, tehniko, v kateri je sicer tudi izvêdel nekaj monumentalnih naročil. Tako tudi to delo načrtno spominja na fragmentarno antično arheološko najdbo, ki je po luščenju plasti in izgubljanju podrobnosti v sebi ohranila le – bistvo.

Marko Pernhart (Srednje Medgorje pri Velikovcu, 1824 − Celovec, 1871)
Bled, 1854
olje, platno, 52,5 x 79 cm

Mir, tišina, odsêva modrina. Eden najbolj priljubljenih krajev na Slovenskem – Blejsko jezero z otočkom in gradom vrh strme pečine – je predstavljen v nadvse privlačni podobi: za mogočnimi vrhovi Vajneža, Stola, Vrtače in Begunjščice se po nebu podijo beli oblački, po mirnem jezeru tiho plujejo čolniči, na gladki vodni gladini se zrcalijo odsevi. Celoten prizor preveva spokojnost toplega, sončnega dne.

Z upodobitvijo ljubke, neproblematične, a hkrati topografsko dosledne in realistično podane pokrajine se je Pernhart približal okusu takratnega meščana; takšne turistične vedute so v času prebujanja domovinske zavesti in navduševanja nad lepoto in veličino narave pogosto krasile meščanske salone.

Koroški slikar slovenskega rodu je bil sicer navdušen planinec in popotnik. Na svojih potovanjih in gorniških podvigih je s skicirko v rokah našel navdih za vrsto krajinskih slik, ki so postale jedro njegovega izjemnega, več kot tisoč del obsegajočega opusa.

Franc Kavčič/Caucig (Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)
Semiramido hranijo golobi, (pred 1810)
olje, platno, 103 x 164 cm

Franc Kavčič je upodobil pripoved grškega pisca Diodorja iz Sicilije, ki govori o mitičnem izvoru babilonske kraljice Semiramide. Upanja polna zgodba hkrati prepleta človeka in naravo.

Na obali jezera blizu sirskega Askalona je bil sveti kraj boginje Derketo, ki je bila pol človek, pol riba. Zamerila se je boginji Afroditi in ta je v maščevanje povzročila, da se je Derketo zaljubila v lepega svečenika v svojem templju. Rodila je hčer, a se je je sramovala. Ljubimca je ubila, otroka izpostavila, sama pa se je vrgla v jezero in se spremenila v ribo. Na mestu, kjer je boginja pustila otroka, so gnezdili golobi in ti so skrbeli za zavrženo deklico. Greli so jo s perutmi, ji v kljunu prinašali mleko, kasneje pa zanjo pastirjem izmikali koščke sira. Pastirji so sledili pticam in tako našli prelepega otroka, ga vzeli s seboj in ga izročili upravitelju kraljevih čred, ki je bil brez potomcev. Ta je deklici dal ime Semiramis, kar v sirščini pomeni "golobi".

Slikar si je namesto strahopetnega in nečastnega dejanja za upodobitev raje izbral ljubeznivi del antične mitološke zgodbe in nam po zgledu klasicistične poučnosti približal nauk o veljavnosti zaupanja, požrtvovalnosti in usmiljenja.

Mihael Stroj (Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)
Božja skrb, 1842
olje, platno, 30 x 41,3 cm

Slikar je nad pokrajino, prekrito z debelo snežno odejo, upodobil lahkotno lebdečega angela, ki iz košare trosi hrano živalim. V ospredju se zbirajo ptice in zajci, na obronku smrekovega gozda zadaj na desni opazimo jelena, ki se previdno približuje. V daljavi na levi se odpira pogled na zasnežene strehe vaških hiš. Prizor je naslikan zelo natančno, tako da lahko prepoznamo večino ptic, ki jih krmi angel. Proti tlom se spuščajo srake, zrnje pa že zobajo kobilar, vodomec in lišček na eni, in krokar, kalin, velike sinice, ter šoja na drugi strani. V skupini sta tudi dve jerebici ali morda prepelici, na robu košarice sedi majhna lastovka. S trohnečimi debli v ospredju si je slikar pomagal pri poglabljanju prostora, ob tem pa si je ustvaril majhno zaplato snega, na katero se je podpisal.

Motiv in izvedba sta značilna za nazarensko slikarstvo, ki si je prizadevalo oživiti preprostost, skromnost in duhovnost prave krščanske umetnosti. V tem duhu je izraženo pomirjujoče sporočilo slike, ki gledalcem potihoma polaga na srce skrb za sočloveka in za vsa druga bitja, ki z nami delijo ta svet.

Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Pogled na Barje, 1925
olje, platno, 44 x 54,5 cm

Na sliki se nam odpira pogled z Gradu preko streh mestnih hiš vzdolž dela Gruberjevega kanala in v nadaljevanju Ljubljanice, čez prostrano ravnico Ljubljanskega barja vse do pobočja Krima, ki se v daljavi pne visoko nad pokrajino. Prosojna jesenska svetloba prežema krajinski izrez majhnega formata, kar dokazuje, da je delo nastalo neposredno na terenu. Ker so impresionisti raziskovali sončno svetlobo, nestabilnost optičnih pojavov in spreminjanje atmosferskih razmer, značilnih za različne dele dneva in letne čase, je bilo slikanje v naravi, neposredno pred motivom, osnovni pogoj za nastanek impresionistične slike. Še več kot to – sam slikar je nekoč dejal, da " … ako hočemo naturalistično zimo prikazati, moramo tudi zmrzovati, da se čustvo mraza prenese na gledalca …"

Matija Jama je bil med našimi impresionisti največji popotnik, primerne motive je iskal tudi na kolesu. V svojem delu in po prepričanju je ostal vse do konca zvest impresionističnim načelom: " … Samo eno pravilo vedno velja: Doseči z najenostavnejšimi sredstvi nekaj tako velikega in elementarnega, kakor se nam to kaže v naravi …

Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Kopalke, 1905
olje, platno, 105,5 x 74,5 cm

Valentin Metzinger (Saint-Avold, 1699 − Ljubljana, 1759)
Sv. Avguštin, (ok. 1741)
olje, platno, 102 x 102 cm 

Anton Karinger (Ljubljana, 1829–1870)
Gorsko jezero (Belopeško jezero, Klanško jezero), 1864

Nad visokogorskim jezerom veter podi sem in tja goste meglice, ki nam ponekod odkrivajo, drugje zastirajo pogled na okoliške vrhove. Gladina jezera ob obrežju je rahlo vzvalovana, v zatišnem okljuku na levi se na njej pozibava lesen čolnič. S skalovja v središču slike se spuščajo ptice in krožijo nad vodo. Napetost pred nevihto je še poudarjena z ostrimi nasprotji med osvetljenimi in osenčenimi deli pokrajine. Razpoloženje naelektrenega ozračja odmeva v razpoloženju in čustvovanju človeka; slikarjevo čudenje in prevzetost nad veličino prizora doživljamo tudi gledalci.

Neposredna predloga za oljno sliko je akvarelna upodobitev jezera v enakem izrezu, le da je izvedba vedrejša, z mavrico prek neba. Na obeh je upodobljeno eno od jezer pod Mangartom, v neposredni bližini tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo.

Anton Karinger se je slikanju povsem posvetil šele v zadnjem desetletju svojega življenja, po končani vojaški karieri. Prištevamo ga med romantične krajinarje, z občutkom za notranja doživljanja sodobnega človeka pa se je uveljavil tudi kot odličen portretist.

Fortunat Bergant (Mekinje pri Kamniku, 1721 – Ljubljana, 1769): Sv. Jožef, 1763
olje, platno, 78 x 63 cm

Pred temnim ozadjem izstopa osvetljeno telesce Jezuščka v živahnem položaju in z dobrovoljnim pogledom, uprtim v nas. Razgaljeno Dete na beli draperiji nas s kretnjo ročice opozarja na razcvetelo lilijo, Jožefov atribut, ki pomeni čistost. Pomenljiv je tudi njegov proti gledalcu usmerjen levi podplat. Tu blizu se stikata otrokova in starševa roka, ki dajeta osrednji čustveni poudarek sliki. Neposredno vez fizičnega zavetja nadgrajujeta ljubeznivost in milina, ki ju odraža obraz kuštravega krušnega očeta. Ne vidimo Jožefovih oči, iz celotnega njegovega izraza pa lahko začutimo popolno starševsko predanost in ljubezen. In to je tista čistost, zaradi katere je Jožef lahko skrbel za Božjega otroka.

Fortunat Bergant je bil med ključnimi predstavniki slovenske baročne umetnosti. V letošnjem letu obeležujemo tristoto obletnico njegovega rojstva, zato v galeriji pripravljamo pregledno razstavo njegovih del.

Ivan Grohar (1867–1911), Črednik (Pastir), (1910)
olje, platno, 73,5 x 85,5 cm
Moderna galerija, Ljubljana

Slika velja za poslednje Groharjevo delo in naj bi ostala nedokončana. S tem podoba pridobi dodatno simbolično vrednost, saj nas skupaj s tradicionalnim motivom Dobrega pastirja opominja na končnost človekovega zemeljskega bivanja ter sega v polje duhovnih razsežnosti.

Na sredini je zasidrana od zadaj osvetljena (iz nekega nevidnega vira zgoraj) postava skrbnega pastirja. Zza njim se zgrinja čreda ovac, ki se kot strnjena gmota hkrati vrašča v enost stvarstva med zemljo in nebom. V izvedbi je slikar izpostavil elementarno moč narave, kar občutimo v izbranih barvnih prehodih in dinamičnih lopatičnih potegih, ki namigujejo na vseprisotnost in večnost bistvenega. Groharjeva slika nas zlahka povleče v svojevrstno meditacijo, kjer otipljiva, pa vendar spremenljiva zunanja materialnost prehaja v notranjo osrediščeno vizijo.

Ivana Groharja prištevamo med četverico slovenskih impresionistov. Njegova dela zaznamujejo simbolistična vsebina, katere izstopajoč primer je Črednik, prefinjena barvitost in izdelana lopatična tehnika.

Maški mojster: Sv. Krištof, iz cerkve sv. Miklavža, Mače, Preddvor, 1467, kopija 1961 (Izidor Molè)
tempera, platno, 258 x 158 cm

Slikovito razgibana in živopisna podoba kaže priljubljenega svetnika sv. Krištofa. Legenda pravi, da je bilo njegovo prvotno ime Reprob, da je zrasel v velikana in iskal najmočnejšega vladarja sveta, da bi mu služil. Po zapovedi puščavnika, naj na svojem močnem telesu prenaša ljudi prek bližnje reke, je nekoč prek vode pomagal majhnemu otroku. Ko sta bila sredi reke, je breme postajalo vse težje, na drugi strani reke pa se mu je otrok dal prepoznati kot Kristus in ga krstil za Krištofa (Christoforos), kar v grščini pomeni Kristonosec. Sv. Krištof je postal priprošnjik zoper naglo smrt. Med ljudmi se je namreč utrdilo zaupanje, da zadostuje, če navsezgodaj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne boš umrl nenadne smrti. Zato so v srednjem veku marsikje naročali njegovo podobo v nadnaravni velikosti na zunanjščini cerkve. Velikan je predstavljen z obrazom frontalno, v trenutku, ko postaja otrokova teža nevzdržna, zato se opre ob popotno palico, ki je v resnici izruvano drevo.

Kopija srednjeveške freske iz podružnične cerkve sv. Miklavža v Mačah nad Preddvorom nam približa enega najpogostejših motivov gotskega slikarstva pri nas.

Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Konjički (Cavallini), (1949)
barvna litografija, papir, P. 362 x 503 mm, L. 560 x 754 mm

Stilizirani konjiči v manjši skupini lahkotno in na videz brezskrbno, v živahnem in enotnem ritmu kopitljajo po poti v nedoločljivi pokrajini. V daljavi za njimi se boči zgolj poenostavljena oblika griča, ki v rumeni barvi žari kakor zahajajoče sonce. Obris polkrožnega loka se ponovi v senčnikih, ki lebdijo nad silhuetami jezdecev. 

Konjički, ki so kasneje v mnogoštevilnih različicah postali eden Mušičevih najbolj prepoznavnih motivov, so slikarja spominjali na otroštvo in mladost, v čas katerih se je v mislih pogosto vračal v prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne. Spomini na skupine branjevk, ki so potovale po pusti, s suhozidi prepredeni in od sonca ožgani kraški pokrajini, so po neopisljivo strahotni izkušnji koncentracijskega taborišča nudili varno zatočišče in prve korake k ponovnemu učlovečenju na poti v neznano, a boljšo prihodnost.

Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880)
Vrtnice
olje, les, 39,5 x 31,5 cm

Na mizi pred nami se bohoti bogat šopek starih sort vrtnic različnih barv in odtenkov, ki so krasile tedanje vrtove. Ena od vrtnic leži pred vazo, na njej pa opazimo hroščka kovinsko zelene barve – zlato minico, ki se med drugim prehranjuje tudi z obžiranjem cvetov vrtnic. Mali vsiljivec, ki bo nehote skazil in oskrunil nedotakljivo lepoto cvetlic, nas s svojo navzočnostjo tiho in neprisiljeno opominja, da je zunanja lepota – kakor tudi življenje sâmo – hipna in minljiva; večnost lahko iščemo le v lepoti duše.

Cvetlična tihožitja Marije Auersperg Attems kažejo natančno posnemanje rastlinskih vrst, živahen kolorit in dobro risarsko znanje. Kakor tudi dela drugih slikark so bila priljubljen okras takratnega meščanskega in plemiškega doma.