Ustanovitev škofije v Ljubljani 6. decembra 1461 je bila prelomnica, ki je pred 550 leti zaznamovala politični, verski in kulturni razvoj Ljubljane (ustanovitev je 6. septembra 1462 potrdil papež Pij II.). V Narodni galeriji se te pomembne obletnice spominjamo z razstavo, s katero smo obogatili stalno zbirko slovenske umetnosti. Predstavljamo trinajst umetnin od 15. stoletja do današnjih dni, ki predstavljajo dogodke in ljudi, povezane z ljubljansko škofijo in njeno zgodovino.
Čeprav je imel cesar Friderik III. z ustanovitvijo škofije politične namene, uperjene proti oglejskemu patriarhu, je bilo to dejanje širšega pomena. Šlo je za prvo škofijo na slovenskem ozemlju. S tem dejanjem je bila Ljubljana kot deželno središče Kranjske povzdignjena v odličnejše mesto (civitas insignis), kar je vplivalo na njen razvoj v osrednje slovensko mesto. Do takrat je bil najvišji cerkveni dostojanstvenik na Slovenskem stiški opat, posledično pa je bil stiški samostan tudi najpomembnejše versko in kulturno žarišče na Kranjskem. V takrat močno utrjeni Ljubljani je bil le samostan frančiškanov, zunaj obzidja pa samostani avguštincev, križnikov in klaris. Zunaj mesta je bila starodavna župnijska cerkev sv. Petra, kamor so sodile znotraj mesta locirane podružnice sv. Jakoba, sv. Elizabete in sv. Nikolaja; slednja je bila povzdignjena v škofijsko cerkev.
V poznem srednjem veku so bile gospodarske in kulturne razmere na Slovenskem zelo zahtevne, saj so pustošili številni turški vpadi, kužne bolezni in naravne ujme. Takim razmeram je kljubovalo le močno utrjeno deželno mesto Ljubljana. To je bil čas, ko se je manj gradilo, a več prezidavalo in obnavljalo. Večinoma cerkvena naročila so izvrševale klesarsko-kiparske in slikarske delavnice.
V štiridesetih letih 15. stoletja sta se na območju današnje osrednje Slovenije, najbrž z žariščem v Ljubljani, pojavili t. i. ljubljanska kiparska delavnica in delavnica s Koroške priseljenega slikarja Janeza, ki je bil od okoli leta 1440 ljubljanski meščan.
Značilno za kiparsko delavnico je bilo kiparjenje v kamnu, kar kaže na njene primorske korenine. Od Janeza Ljubljanskega poznamo le freske v cerkvah, a je poleg te tehnike gotovo slikal tudi tabelne podobe. Obe delavnici z zanimivimi stilnimi analogijami izhajata iz konservativne tradicije »mehkega sloga«, ki se je pri nas uveljavil na začetku 15. stoletja, izzveneli pa sta ob koncu istega stoletja, ko se je po zaslugi prvih ljubljanskih škofov začelo obdobje renesančnega duha in oblik.
Sprva razdrobljena škofijska posest župnij na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem se je z reformami cesarja Jožefa II. v poznem 18. stoletju večinoma zaokrožila na območje vojvodine Kranjske. Ker je po prvi svetovni vojni nad škofijo prenehal cesarski (habsburški) patronat, je za ljubljanskega škofa ugasnil naziv knezoškofa. Leta 1964 je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo in leta 1968 v metropolijo, leta 2006 pa je na območju spodnjega dela ljubljanske nadškofije v Novem mestu nastala škofija sv. Nikolaja.
V stalni zbirki slovenske umetnosti je prikazanih trinajst umetnin od 15. stoletja do današnjih dni, ki predstavljajo dogodke in ljudi, povezane z ljubljansko škofijo in njeno zgodovino.
Avtorja razstave
Nataša Kovačič, Ferdinand Šerbelj
Konservatorsko–restavratorska priprava gradiva
Miha Pirnat ml., Martina Vuga, Rado Zoubek
Razstavo je omogočilo
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Od 6. septembra 2012
Narodna galerija
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana