Pričujoča razstava je zastopala Slovenijo na 9. mednarodni razstavi arhitekture Metamorph v Benetkah. Projekt je bil razstavljen v galeriji A + A, slovenskem razstavnem prostoru od 12. septembra do 7. novembra 2004. Razširjeno razstavo z arhivskim gradivom: fotografije in originalni arhitektovi načrti, za projekt na otoku Rabu, predstavljamo domačemu občinstvu.
Vsebinska utemeljitev zasnove projekta
V Benetkah nismo želeli pokazati, v kakšni meri in s kolikšnim zaostankom sodobna slovenska arhitektura sledi modnim trendom, ampak manj znano arhitekturno dediščino polpretekle dobe, ki po svoji kvaliteti sodi v sam vrh evropske arhitekture. Arhitekturo, ki stoji in s svojo kvaliteto kljubuje času, ter noče postati predmet dnevnega potrošništva. Bistveni cilj projekta je ponovna umestitev Edvarda Ravnikarja kot enega od velikih mojstrov arhitekture druge polovice 20. stoletja.
Metamorfoza spomina
Spominsko pokopališče arhitekta Edvarda Ravnikarja na otoku Rabu, 1953
Slovenija je vstopila v Evropsko skupnost in s tem v novo epizodo svoje zgodovine. Vendar se s tem naša zgodovina nikakor ne začenja od začetka. V novo družbo prinašamo bogastvo svoje arhitekturne izkušnje. Medtem ko je delo arhitekta Jožeta Plečnika (1872-1957) v svetu dovolj znano, bi želeli opozoriti na profesorja Edvarda Ravnikarja (1907-1993), kot na premalo znanega mojstra evropske arhitekture druge polovice 20. stoletja.
Ravnikar je avtor modernega središča Ljubljane, Kranja, urbanizma Nove Gorice, pa tudi spominskega pokopališča na jadranskem otoku Rabu, ki je morda njegovo najbolj lirično in večni arhitekturi posvečeno delo. Nastalo je kot poetični opomin na strahote druge svetovne vojne.
Razrešuje temeljno dilemo vsakega ustvarjalca: odnos med učencem in učiteljem - v tem primeru do Plečnika. Da bi se osamosvojil, mora učenec prekiniti z učiteljem, sicer zapade v epigonstvo. Ravnikar nam je pokazal tretjo možnost. Svojega učitelja ni zavrnil, ampak je sledil njegovim načelom in jih izražal na sodoben način. Prav tako je sledil svetovnemu arhitekturnemu razvoju, kot ga je spoznal v Le Corbusierjevem ateljeju, pa ga ni posnemal. Tako v odnosu do Plečnika, kot do sodobne arhitekture je uporabil metodo METAMORFOZE.
Smrt je le ena od metamorfoz življenja in mrtvi imajo tako, kot živi, svoje mesto, kjer bivajo naprej. Na Rabu je arhitekt za predlogo uporabil zasnovo mediteranskega mesta s kopenskimi in morskimi vrati, glavno ulico (Dubrovniški Stradun) in trgom in jo pretvoril v mesto mrtvih. Grobovi so zasnovani kot urbano tkivo, ki dopolnjuje monumentalno strukturo.
Čeprav je spominski kompleks nastal v dobi ateističnega socializma, ima vse elemente krščanske nekropole. Do njega nas pripelje "Via Sacra", središče označuje obelisk, kot nadomestek cerkvenega zvonika, zraven je kripta s sarkofagi in mozaikom. S to sintezo krščanskega in antičnega je Ravnikar kompleksu dal dimenzijo absolutnosti.
Organizatorja razstave
Arhitekturni center zavod DESSA
Narodna galerija
Organizacijski odbor
Miha Dešman, Andrej Hrausky, Jurij Kobe, Tomaž Krušec, Miljenko Licul
Koordinatorka razstave
Marja Lorenčak
Postavitev razstave
Jurij Kobe, Rok Žnidaršič
Oblikovanje razstave
Miljenko Licul, Julija Zornik, Audio&video, Gorazd Kernelj
16. december 2004–27. februar 2005
Narodna galerija, vhodna avla
Prešernova 24
1000 Ljubljana