Predstavitev nastajanja spomenika
Narodna galerija, akademski kipar Mirsad Begić, Autocommerce d.d. in Mobitel d.d. vas vljudno vabimo k slovesni predstavitvi nastajanja spomenika Antonu Ažbetu v Leopoldparku v Münchnu, ki smo ga poimenovali Učitelju slovenskih slikarjev: Portretne študije Antona Ažbeta iz ateljeja Mirsada Begića.
Nastajanje spomenika bo v mali dvorani Narodne galerije v četrtek 17. junija 2004 predstavil prof. dr. Milček Komelj.
Odkritje spomenika
Odkritje bronastega doprsnega kipa slovenskemu slikarju, izjemnemu likovnemu pedagogu, Antonu Ažbetu v Münchnu, v soboto 19. junija. 2004 ob 16.00 uri.
V Leopoldparku, na mestu, kjer je nekoč stal leseni paviljon Ažbetove slikarske šole, bomo 19. junija 2004 odprli doprsni bronasti kip slovenskemu slikarju Antonu Ažbetu. Kip je delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Skulptura skupaj s podstavkom, ki so ga izdelali v podjetju Marmor Hotavlje, sega v višino skoraj treh metrov.
Ažbeta, ki ga je doslej bavarska humanistika obravnavala v okviru kulturnozgodvinskih študij preloma devetnajstega v dvajseto stoletje, smo si Slovenci vedno predstavljali tudi kot pomembno osebnost v likovni umetnosti bavarske prestolnice. Že vrsto let si v bavarsko-slovensko društvo v Münchnu prizadeva primerno zaznamovati njegovo vlogo in ga vsaditi v zavest strokovne in širše javnosti. Obnovo zapuščenega nagrobnika na pokopališču v Schwabingu je Mirsad Begić dopolnil z Ažbetovim bronastim reliefnim portretom. Vse dejavnosti vodi redni profesor na vojaški akademiji Univerze v Münchnu dr. Peter Zimmermann, predsednik Kuratorija Barvarsko slovenskega društva. S svojo publicistično dejavnostjo in javnimi spomeniki ohranja spomin na učitelja, ki je imel v bavarski prestolnici znamenito slikarsko šolo, v kateri so znašla tudi tako znana slikarska imena iz Evrope in Amerike, kot so Vasilij Kandinsky, Alexej von Jawlensky in Hans Hoffman.
Sredstva za postavitev spominskega obeležja sta prispevala Autocommerce in Mobitel. Strokovno vodenje in koordinacijo projekta je prevzela Narodna galerija, ki svojo skrb za duhovno zapuščino in ime slovenskega umetnika dopolnjuje z manjšo razstavo z naslovom Učitelju slovenskih slikarjev: Portretne študije Antona Ažbeta iz ateljeja Mirsada Begića. Razstavo bomo odprli v Narodni galeriji, nastajanje spomenika pa bo predstavil prof. dr. Milček Komelj.
Otvoritev v Münchnu bosta s slavnostnima govoroma počastila ministrica za kulturo Republike Slovenije gospa Andreja Rihter in bavarski državni minister za evropske zadeve in regionalne povezave gospod Eberhard Sinner, ki bosta bronasti doprsni kip skupaj odkrila. O Ažbetu - Slovencu v Münchnu bo spregovoril direktor Narodne galerije dr. Andrej Smrekar, slovesni program, bo uvedel prof. dr. Peter Zimmermann s prispevkom Pot do spomenika. Med govorniki sta tudi generalni konzul Republike Slovenije gospod Matjaž Jevnišek ter župan Škofje Loke gospod Igor Draksler, saj je slovesnost združena s praznovanjem slovenskega dneva državnosti, ki ga pripravlja generalni konzulat Republike Slovenije v Münchnu.
Begićev münchenski Ažbe
Na čast očetovskemu učitelju slikarjev Antonu Ažbetu si lahko v času odkritja njegovega spomenika v Münchnu, kjer je imel mojster mednarodno znamenito slikarsko šolo, v ljubljanski Narodni galeriji prvič ogledamo razstavo osnutkov za ta kip, delo istega avtorja, ki je pred tem izoblikoval tudi že bronast relief za slikarjev münchenski nagrobnik. Ažbe je po svojih fotografijah, (domnevnem) avtoportretu, slikarskih in karikaturnih upodobitvah in slikovitih besednih opisih dobro znan in ostro zarisan v kulturnem spominu tudi s svojo značilno fiziognomijo, zato se kipar pri zamisli spomenika ni mogel prepustiti domišljiji, ki bi jo navdihnila le misel na njegovo dejavnost in njen pomen (tako kot je lahko storil pri Pegiusu), ampak je prej stal pred podobno nalogo kot pri modeliranju v osnovi realističnih ali (kot to zvrst sam poimenuje) "klasičnih" portretov živih upodobljencev, tako kot že pri pokojnem Plečniku ali Sattnerju.
Fiziognomska podoba Antona Ažbeta na prvi pogled izstopa in se s svojimi nezamenljivimi značilnostmi - navzdol prišiljeno okroglo glavo, očali ali ščipalnikom, zavihanimi brki in razkuštranim lasnim čopom ter grenko slutnjo trpkega nasmeška - lahko zazdi celo nekoliko komična; prav skoznjo pa so sodobniki, ki so redoma opisovali njegovo izjemno zunanjost, začutili tudi prikrito človeško tragiko; zato je upodobitev Ažbeta za kiparja, ki naj bi ustvaril razpoznavno in psihološko prepričljivo slikarjevo podobo in vanjo zajel tako njegovo zagonetno notranjost kot veličino ustvarjalnega duha, enako lahka kakor tudi težka, saj prav tovrstne "pritikline", ki so v našem vizualnem spominu spremenjene že v prava znamenja, omogočajo doseči takojšnjo prepoznavnost; obenem pa lahko prikrivajo upodobljenčeve osebnejše, intimnejše poteze, ki se skrivajo pod njimi kot pod masko, in površinskega avtorja celo zapeljejo, da se opre samo nanje in se zadovolji že z njihovo "emblematičnostjo".
Kipar Mirsad Begić je očitno skušal združiti oboje in slikarjevo razpoznavno originalno podobo psihološko oživiti, s tem pa zajeti v njegovo obličje tako veličino kakor krhkost, pa tudi temperament, usodo in značaj; duhovna veličina, ki je spomeniško pogosto sugerirana z mogočnim poprsjem - pri Begiću pogosto tudi z rahlo stilizacijo, ki sugerira večnostnost skozi neopredeljivo starost -, pa naj bi ne stopala navzkriž s predstavami o slikarjevi krhki in skorajda pritlikavi postavi, ki je nosila mogočnega ustvarjalnega duha. Portretist je v nalogi začutil vnovično priložnost za preizkus in potrditev portretistične sposobnosti, ki mu je dana po naravi, in je z njeno pronicljivostjo sprostil moč svoje dojemljivosti ter z ustvarjalnim vživetjem v dokumentarno gradivo priklical v Ažbetovo prepoznavno lupino izraz življenja, ki je za umetniško izrazitost vsakega portreta zagotovo bistven.
Ob oživljanju Ažbetove podobe je Begić ustvaril raznolik repertoar osnutkov in skiciranih idej. Ta dela pa niso predvsem dokument o premočrtnem dozorevanju spomeniške zamisli, marveč s pogledi na Ažbeta od vseh strani in v različnih kombinacijah bolj kot to omogočajo vpogled v register kiparjevih likovnih možnosti. Kot je pri portretistih - in še posebej pri Begiću - običajno, se umetniki v dialogu s portretirancem postopoma "ogrevajo" in z njegovim obličjem ter izrazi šele sproti ali na novo seznanjajo. Toliko bolj pa to velja pri upodabljanju osebnosti, ki je niso mogli videti v živo, a jo vendarle poznajo že od nekdaj, in jo zato variirajo in preizkušajo ter se z njo celo "pogovarjajo", dokler se jim ne preseli iz pogleda v ustvarjalne prste. Zato je značilno, da so taka drobna dela pogosto še bolj živa ali inventivna od dokončnih spomeniških realizacij, ki so včasih podvržene tudi poznejšim redukcijam ali kompromisom.
Med Begićevimi osnutki in skicami Ažbeta - najbrž zaradi narave naročila, morda pa tudi iz spoštljivosti do slikarjeve nečimrnosti - ne najdemo nobene celopostavne podobe, četudi bi narekovala duhovit kip, pa tudi ne doprsja z odlikovanjem, na katero je bil slikar ponosen; pač pa nam je Begić nanizal celo vrsto portretnih doprsnih kipov ali samih glav in risb, kjer vidimo Ažbeta s klobukom ali razoglavega, realistično "rekonstruiranega" ali svobodneje izrazno preoblikovanega, kot bi avtor želel poudariti tudi njegovo iskrivo duhovitost, s kakršno je hudomušno in hkrati slovesno kraljeval v "svoji" krčmi Simplicissimus; ugledamo pa ga tudi s poprsjem, na katerem mu kot pečat pod srcem sloni "alegorični" atribut slikarjeve palete, s katero se je dal tudi fotografirati. Risbe pa izpričujejo tudi značilni Begićev prijem, ki bi se lahko kiparsko uresničil le v tehniki njegove "mumifikacije", v kateri ovija obličja s povoščeno vrvjo; tu pa jih ovija z voljno črto, kot bi jih navijal iz prediva, in si ne more kaj, da bi jim ponekod ne dodal svojega razpoznavnega atributa z demonskim "angelom" varuhom, ki prihaja iz davnega tujega sveta in pri Begiću iz daljave nenehno bdi nad vsem.
Misel na Ažbeta je Begića očitno zasledovala tudi med vsakodnevnim skiciranjem na lističe in kosce dnevnih časopisov, zato ponuja razstava vpogled v zaokrožen fragment njegovega intimnega dnevnika, "zapisovanega" v času, ko ga je spreletavala misel na Ažbetov spomenik in so se mu Ažbetova obličja sklenjeno nanizala tudi na enem in istem listu in se tako zgrnila v figuralno kompozicijo pomnoženega umetnikovega jaza, v kateri morda živi tudi še nostalgičen spomin na nekdanji kiparjev konceptualizem, s katerim je umetnik zajemal kot nenehno pot in dogajanje tudi življenjski proces. Tak dialog, ki je Begića zanesel v oživljanja Ažbetovega obličja z njegovimi zastrtimi izraznimi grimasami ter v meditacije in iskanja, je za odgovornega in pronicljivega kiparja samoumeven in za gledalce tudi študijsko zanimiv; o razmerju med uspešnostjo krhkih študij in prebliskov ter prepričljivostjo izvedene zamisli pa se bo mogoče spraševati, ko bomo lahko občudovali tudi spomenik.
Milček Komelj
Strokovna ekskurzija
Narodna galerija Vas vabi na odkritje Ažbetovega kipa v München, v soboto, 19. in nedeljo 20. junija 2004. Odkritje kipa Antona Ažbeta, delo Mirsada Begića, sovpada z bavarsko proslavo slovenskega narodnega praznika v organizaciji Bavarsko slovenskega društva in slovenskega Generalnega konzulata v Münchnu. To bo prvi spomenik posvečen slovenskemu umetniku, ki ga Slovenija postavlja v tujini.
sobota, 19. junija
Odhod avtobusa izpred Narodne galerije, Cankarjeva 20, ob 6. uri. Vožnja skozi Karavanški predor, do glavnega mesta Bavarske. Namestitev v hotelu City Hotel, ki je v strogem centru mesta, nato ogled starega mestnega jedra; Marijin trg z mestno hišo, cerkev Naše gospe, znamenito tržnico Viktualienmarkt. Popoldan odkritje spomenika Antona Ažbeta v Leopold parku, tik ob Angleškem vrtu v mestnem predelu Schwabing, kjer je Ažbe imel svojo šolo in je do prerane smrti leta 1905 tudi živel. Odkritja se bodo udeležili tudi visoki predstavniki Republike Slovenije in Deželne vlade Bavarske. Zvečer večerja v restavraciji Augustiner.
nedelja, 20. junija
Po zajtrku ogled Picassove razstave v Lembachhaus. Tretja največja Picassova zbirka na svetu je prišla iz Museum Ludwig iz Kölna. Na ogled je okoli 800 Picassovih del; grafike, slike, keramika, kipi ... Lahko si boste ogledali tudi Pinakothek der Moderne (prost vstop). Popoldan odhod proti domu.
Cena je 21.000 SIT in vključuje: vožnjo z avtobusom, večerjo v restavraciji Augustiner (v neposredni bližini hotela), nočitev v hotelu (***) z zajtrkom, vodenje potovanja, organizacija in zavarovanje potnikov. Doplačila: 1/1 soba: 5.500,00 SIT, vstopnica za razstavo Picasso: 3,50 €. Vplačila in informacije: Narodna galerija, Muzejska trgovina, vsak dan od 10. do 18. ure, razen v ponedeljek (tel: (01) 24 15 418)
Hotel: City-Hotel, Schillestrasse 3a (tel.: +49 89 5 15 53 90)
Restavracija: Augustiner, Grossgaststaetten, Neuhauser Strasse 27
Prevoznik: Nered d.o.o.