Barok v Sloveniji

Barok je umetnostni slog, ki se je oblikoval v zgodnjem 17. stoletju v Rimu in se nato razširil po celotni Evropi, močno pa je vplival tudi na umetnostno podobo današnje Slovenije. Izraz izhaja iz portugalske besede »barocco«, ki pomeni biser nepravilne oblike, in je sprva v negativnem smislu označeval vse, kar je bilo zavito, preobloženo in nenavadno. Tako v Italiji kot drugod po Evropi so oblike umetnostnega izraza 17. in 18. stoletja sicer izredno raznolike, a kot skupne značilnosti lahko izpostavimo vsaj razkošnost, dinamičnost, dramatičen kontrast med svetlobo in senco ter poudarjen čustveni naboj.

Današnje ozemlje Republike Slovenije je bilo tedaj razdeljeno na habsburški in beneški del. Večji del, ki je sodil v okvir habsburških dednih dežel Kranjske, Štajerske, Koroške in Goriške, je pripadal Notranji Avstriji, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva. Današnje Prekmurje je bilo izven cesarstva, a kot del Kraljevine Ogrske prav tako habsburški teritorij, tesno povezan s sosednjo Štajersko, medtem ko so istrska obalna mesta spadala pod Beneško republiko in s tem v okvir beneškega umetnostnega prostora. Močan vpliv in občasno prisotnost beneških umetnikov opažamo tudi na Goriškem, saj je dežela mejila na beneško Furlanijo.

Zadnji veliki razstavi o tem obdobju – Barok v Sloveniji in Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem – sta bili v Narodni galeriji organizirani pred več kot pol stoletja. Na podlagi kasnejših študij pa lahko danes javnosti ponudimo bolj poglobljen in v marsičem drugačen vpogled v umetnost 17. in 18. stoletja. To je obdobje, v katerem so družbene, politične in ekonomske razmere omogočile izjemen razcvet umetnosti, k čemur so prispevali tako ambiciozni naročniki kot umetniki, lokalni ali priseljeni s širšega prostora srednje Evrope in italijanskega polotoka.

Za razstavo smo izbrali več kot 170 umetnin, ki so nastale na ozemlju ali za ozemlje današnje Slovenije v 17. in 18. stoletju, v času, ko smo po srednjem veku ponovno priča velikemu umetnostnemu zagonu. Skozi izbrana reprezentativna dela v prvem nadstropju Narodnega doma ponujamo pregled slikarstva in kiparstva od obdobja rekatolizacije z umetninami še v poznorenesančnem in manierističnem slogu do izzvenevanja baročnega obdobja, ko se že napoveduje neoklasicizem. Izbrane umetnine smiselno dopolnjujejo grafike in predmeti uporabne umetnosti.

Na razstavi predstavljamo baročnega umetnika in njegov načina dela, vrhunce cerkvene umetnosti, ki jo zaznamujejo monumentalne oltarne slike in marmorni ali bogato polikromirani leseni kipi, pa tudi likovna dela, ki so krasila deželne, mestne in zasebne profane objekte. To je tudi čas reprezentativnih portretov, tako vladarskih kot plemiških, ki so bili z galerijami prednikov, žanrskimi deli, tihožitji, krajinami in historijami obvezni sestavni del baročnih zbirk. Stropno in stensko baročno slikarstvo predstavljamo z izbranimi ohranjenimi fragmenti fresk, fotopovečavami in multimedijsko projekcijo poslikav cerkvenih in posvetnih prostorov. Pomembni baročni spomeniki v Ljubljani pa ostajajo na izvirnih lokacijah, zato je za celovito razumevanje obdobja priporočljiv njihov ogled na terenu.

Razstavljene umetnine so delo priznanih mojstrov, ki so delovali v bližnjih umetnostnih središčih ali pa so se uveljavili v lokalnem okolju. Iz italijanskega področja izstopajo Giulio Quaglio iz Lombardije, Benečan Francesco Fontebasso in v Kopru rojeni rimski slikar Francesco Trevisani, iz srednjeevropskega pa švabski kipar Leonhard Kern, dunajska dvorna slikarja Martino Altomonte in Martin van Meytens ml., pa tudi Johann Lucas Kracker in Kremser Schmidt. Podobo lokalnega baroka so posebej zaznamovali slikarji, kot so Frančišek Karl Remb, Franz Ignaz Flurer, Valentin Metzinger, Franc Jelovšek, Fortunat Bergant, Anton Cebej, Franc Mihael Strauss in Anton Jožef Lerchinger, med kiparji pa poleg Francesca Robbe še Jožef Straub, Veit Königer in Jožef Holzinger.

10. april–9. november 2025
Narodna galerija
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana