Gospodarstvenik in publicist
Čas, ki je zaznamoval življenjsko in profesionalno pot dr. prava Frana Windischerja, je bil – sodeč po zgodovinskem dogajanju – izredno pester. Študijska leta v času cesarsko-kraljeve avstro-ogrske monarhije, prva svetovna vojna, nato pa zagon, oživljanje gospodarstva z oblikovanjem slovenskega meščanstva, ki začenja pravzaprav ab ovo: potrjevati svojo nacionalno identiteto v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, skozi prebujenje, ki ustvarja izhodišča za napredovanje v vseh smereh in v katerem je kultura v najširšem pomenu besede pomemben, če ne celo odločujoč dejavnik.
Raznovrstne ustanoviteljske funkcije, ambicije, da prevzame v celoti vse iniciative zlasti za dejavnost dveh gospodarskih vej – obrtništva in trgovine – je v sebi združevala nacionalno zavedna avtoriteta dr. Frana Windischerja v najpopolnejši meri. O tem pričajo številne objave njegovih nagovorov, člankov in komentarjev v vsej dnevni časnikarski in strokovni publicistiki tridesetih let preteklega stoletja.
Dr. Windischer je namreč zgradil slovensko gospodarsko videnje predvsem na solidarizmu obrti, trgovine in industrije – kakor predestiniran za »duševnega« vodnika slovenskega gospodarstva (tako je zapisal uvodničar ob Windischerjevi petdesetletnici v Trgovskem listu dne 22. februarja 1927).
Predsednik Narodne galerije in mecen
»Lahko rečemo, da Slovenci nismo imeli večjega umetnostnega mecena, kakor je bil pokojni dr. Fran Windischer.« (Iz nekrologa Karla Dobide, Ljudska pravica, 2. aprila 1955)
Dr. Windischer je bil tako predsednik društva Narodna galerija (1929–1946) kot predsednik umetnostnozgodovinskega društva v Ljubljani (1937–1948). Tako je svoje upravne sposobnosti združeval z zanimanjem in ljubeznijo do zgodovine likovne umetnosti; še posebno se je posvetil zbiranju, se pravi odkupovanju in v največji meri doniranju slik, kipov in grafik Narodni galeriji; zlasti ga je zanimala življenjska in profesionalna pot sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so z njegovo finančno pomočjo prav tako našla pot v nastajajočo zbirko Narodne in po drugi svetovni vojni tudi Moderne galerije. Bil je eden glavnih pobudnikov za spomenico (12. oktobra 1938) o ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti in Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Izdatno je podpiral predhodnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Znanstveno društvo za humanistične vede (npr. izdajo Breznik-Ramovševega Slovenskega pravopisa leta 1935), katerega častni član je postal dne 19. aprila 1936. Spoštovanje do njegovega dela in do vseh njegovih aktivnosti v zvezi s sodobno likovno umetnostjo in z njenimi ustvarjalci so z imenovanjem dr. Frana Windischerja za častnega člana potrdili umetniško društvo Slovenski lik (29. decembra 1940), Klub neodvisnih umetnikov (že ob ustanovitvi, to je 27. avgusta 1938) in Društvo likovnih umetnikov (februarja 1936).
Znane so bile njegove izjave, da je treba slovenski umetnosti zagotoviti širino in razstavne možnosti tudi zunaj domačega prostora. Izjemno bogata korespondenca z umetniki, ki se je ohranila v Windischerjevem osebnem arhivu (Zoran Mušič, Zdenko Kalin, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Anton Sigulin, Matej Sternen, Ivan Vavpotič, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari,Tone in France Kralj, Peter Loboda, FranTratnik, Matija Jama, Nikolaj Pirnat, Maksim Sedej, Miha Maleš, Božidar Jakac) in množica na videz le skromnih razgledniških pozdravov pričata o hvaležnem spominu in spoštovanju Windischerjeve blagohotne in socialno občutljive osebnosti. Tako je na primer že leta 1930 izdatno podprl tudi Cankarjevo družbo, ki so jo leta 1929 ustanovile delovne organizacije socialistične usmeritve.
Že uvodni dogodek v Narodni galeriji pod Windischerjevim predsedništvom je pomenil pomembno pridobitev in obogatitev njene stalne galerijske zbirke: volilo Karla pl. Strahla (1850–1929) iz graščine Stara Loka. Druga velika pridobitev za Narodno galerijo je bil nakup petinosemdesetih originalnih risb dunajskega slikarja in rektorja akademije za likovno umetnost slovenskega rodu, Franca Kavčiča (Franza Cauciga, Gorica, 1762 – Dunaj, 1828), za 4250 šilingov februarja 1935, in izposoja slike istega avtorja Fokion z ženo in bogato Jonko iz zbirke iste dunajske akademije (to sliko je akademiji podaril vojvoda Johann Lichtenstein), najprej za tri mesece, končno pa za nedoločen čas galeriji.
Zgodovinsko razstavo slikarjev bratov Janeza in Jurija Šubica so odprli 7. novembra 1937 v Narodni galeriji in v Jakopičevem paviljonu. Številni kritiški in časopisni odmevi in otvoritveni Windischerjev govor, ki ga je ponatisnila revija Umetnost, so pomenili posebno zadoščenje za ta véliki razstavni podvig Narodne galerije.
Praktično so galerijski odborniki že vse od leta 1934 dalje, še posebno pa leta 1936 opozarjali na nujno zgraditev novega umetnostnega doma v Ljubljani. Tako se je 26. septembra 1936 sestal iniciativni odbor na domu tedanjega ministra dr. Cankarja ob predloženem načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja, nato pa še dne 5. oktobra. Sestanek je zaradi Cankarjeve odsotnosti vodil Windischer. Gradnja Moderne galerije se je začela v oktobru 1939 in se po prekinitvi zaradi vojnih razmer spet nadaljevala julija 1946 ter leta 1947 tudi končala.
Posebno skrb je pokazal Windischer do Slovenskega inštituta na Filozofski fakulteti, ki ga je vodil dr. France Kidrič, in to s sredstvi, ki jih je zagotovil za nagrajevanje najboljših seminarskih nalog; nagrade so se imenovale po Primožu Trubarju.
Med tistimi znanstveniki, s katerimi je Windischer vzdrževal tesne prijateljske in vsebinsko bogate korespondenčne stike, sta bila poleg Rajka Nahtigala še Fran Ramovš in France Kidrič. Tudi zanju je med drugim naročil portreta pri kiparju Borisu Kalinu, ki stojita pred NUK-om, za Kidriča pa še slikarski portret pri Božidarju Jakcu
Dolgoletno prijateljstvo se je razpletlo tudi med Windischerjem in slikarjem Jakopičem. Poleg neposrednih odkupov njegovih del je Windischerju uspelo doseči prek mesta in banovine, da je bila Jakopiču zagotovljena brezplačna stanarina. Ob mojstrovi šestdesetletnici je Windischer za Trgovski list (6. aprila 1929) prispeval prisrčen zapis, ob smrti pa poskrbel za velik pogreb na stroške mestne občine; prek Akademije znanosti in umetnosti je Windischer uredil poravnavo vdovinih dolžnih odplačil.