Dela slikarja Franca Kavčiča (Gorica 1755 - Dunaj 1828), ki so bila ustvarjena za Češko ali pa so danes na Češkem, predstavlja šest oljnih slik v originalu in ena v reprodukciji. Za olja, velika tudi po merah, je slikar ustvaril osnutke in risbe detajlov figur in predmetov, ki so mu bili v pomoč pri ustvarjanju umetnine. Ob slikah so na ogled njegova pripravljalna dela, petnajst originalnih risb in ena v reprodukciji.
Petnajstim originalnim risbam se pridružujeta še dve: risba Portret žene Barbare, ok. 1803 in Študija sedečega akta s hrbta, ki izvira iz slikarjevih študijskih let v Rimu med leti 1781-1787. Skupaj je na ogled sedem oljnih del in osemnajst risb. Razstavo spremlja katalog v slovenščini in v angleščini. Vse umetnine so reproducirane v barvah.
Razstavljene umetnine dopolnjujejo vednost o Kavčičevem delu, slogu in povezanosti s takratnim kulturnim okoljem. Osnutki za velike oljne kompozicije in študije detajlov ponazarjajo vešče in dolgotrajno delo pred končno izvedbo - oljno sliko. Slike in risbe razkrivajo, kako so nekoč nastajala velika dela: od prve misli, kaj bi umetnik ustvaril (intuicije), prek predstave (invencije) - osnutka zanjo - do uresničitve v olju, vendar pred tem še z izdelavo študij s črno in belo kredo, z izdelavo najbolj zapletenih figur, njihovih drž in obrazov.
V manjšem razstavnem prostoru so zbrane stare domače in tuje publikacije, plakati, vabila na razstave, fotografije otvoritev razstave 1978 v Narodni galeriji v Ljubljani. Na ogled je tudi portret slikarja Kavčiča iz ok. 1807, ki sta ga za vrezanje v grafiki pripravila Jakob Merz in Johann Jakob Lorenz Billwiller. V drugem manjšem razstavnem prostoru je na ogled film o pripravi Kavčičeve razstave leta 1978 (produkcija TV Slovenija), ki jo je pripravila Breda Kovič. V posebni predstavitvi so predstavljena tudi vsa Kavčičeva dela, ki jih hrani Narodna galerija.
Projekt je uvrščen v mednarodni sporazum o kulturnem sodelovanju med Češko republiko in Republiko Slovenijo.
Pot do razstave
Načrtno zanimanje za slikarja Franca Kavčiča (Gorica 1755 - Dunaj 1828) umetnika slovenskega rodu, sega v prva leta po ustanovitvi Narodne galerije leta 1918. Njena naloga je bila in je še vedno, načrtno zbirati in javnosti predstaviti vrhove starejše slovenske likovne umetnosti. Med te umetnike je štel tudi Kavčič. France Stele si je že 1923 na Dunaju prizadeval pridobiti kakšno slikarjevo delo, dr. Fran Windischer je 1934 izposloval, da so sliko Fokion z ženo in bogato Jonko z Dunaja dolgoročno posodili za razstavitev v Narodni galeriji, kjer je še vedno na ogled. Leta 1935 je dr. Windischer na Dunaju kupil petinosemdeset Kavčičevih risb in jih daroval Narodni galeriji. Dr. Karel Dobida, drugi ravnatelj Narodne galerije, je 1956 izposloval, da je Republika Avstrija Narodni galeriji podarila eno največjih Kavčičevih del, Salomonovo sodbo. Kot zadnja je prišla v galerijo oljna slika Dekle reši Aristomena iz ujetništva. Kupljena je bila 1989 na dražbi na Dunaju z denarjem Kulturne skupnosti Slovenije in Koncerna Gorenje.
Večja razstava Kavčičevih del je bila postavljena v Narodni galeriji leta 1978. Pred začetkom priprav na razstavo je bilo znanih osem olj in znana je bila omemba, da je v Grafičnem kabinetu dunajske akademije okrog dva tisoč risb. Ob razstavi se je vednost o oljih povečala na šestindvajset, vendar je bilo razstavljenih le osem oljnih slik in sto trideset risb. Danes je znanih triintrideset slik. Od teh novih najdb jih je na pričujoči razstavi razstavljenih šest, in vse so iz Češke.
Smer proti Češki se je odprla 1980, ko sem v Prago spremljala razstavo Od romantike do impresionizma in ob tej priložnosti v tamkajšnji Narodni galeriji pregledala risbe Josepha Berglerja, Kavčičevega dolgoletnega prijatelja.
S pomočjo kataloga Narodne galerije iz leta 1978 je dr. Machytka iz Olomouca spoznal, da sta dve objavljeni risbi osnutka za oljni sliki do takrat pri njih neznanega slikarja, čigar dela so v Krásnem Dvůru (kat. 3 in 6). Kavčiču je pripisal še dve sliki (kat. 4 in 5). Okoli l983 je ob ogledu fotografij olj iz Velkih Lozyn, ki mu jih je pokazala dr. Marie Mžyková, skupaj z njo spoznal še dve novi Kavčičevi deli (kat. 1 in 2), za kateri sta našla osnutka v katalogu iz leta 1978.
Dr. Damjan Prelovšek je 1996 sporočil, da dr. Pavel Preiss iz Prage ve za Kavčičevi risbi, shranjeni v Grafičnem kabinetu tamkajšnje Narodne galerije (kat. R 17 in R 18). Od teh dveh risb je zelo dobrodošel portret Kavčičeve žene Barbare (kat. R 17).
Ko je dr. Prelovšek postal veleposlanik v Pragi in sem ga po naključju 2001 srečala v Ljubljani, je stekla beseda o Kavčiču. Kmalu zatem me je peljal v Krásný Dvůr in Velké Losiny. Oba sva bila mnenja, da poglavje o Kavčiču in Češki zasluži manjšo razstavo, povečano še z deli iz Avstrije in Slovenije - z osnutki in risbami delov, ki jih je Kavčič ustvaril, preden se je lotil upodabljanja posamičnih kompozicij v olju.
O slikarju Francu Kavčiču
Kavčičev oče je bil krojač v Gorici. Rod izvira iz vasi Volče pri Tolminu. Za umetnikov študij je poskrbel grof Filip Cobenzl, minister, vitez zlatega runa, diplomat in visoki finančni uradnik na Dunaju. Cobenzl se je gibal v manjšem krogu izobraženih in svobodomiselnih plemičev in plemkinj, ki se jim je pridružil tudi cesar Jožef II. Razen za umetnost se je zanimal tudi za naravo. Okrog svojega letnega dvorca na Reisenbergu pri Dunaju (danes je ta predel imenovan Cobenzl[berg]) je uredil krajinski park, ki so ga zlasti poleti radi obiskovali vabljeni gosti, med katere je štel tudi Wolfgang Amadeus Mozart.
Cobenzli so bili staro plemstvo, ki je izviralo s Koroške in je bilo prvič omenjeno 1209. Mnogi člani družine so bili učeni, dovzetni za umetnost in so zasedali pomembne državne in diplomatske službe v avstrijskem cesarstvu. Johan Cobenzl je bil zaradi znanja slovenščine, ki je prišla prav pri diplomatskih razgovorih v Rusiji 1575/76, poslanik cesarja Maksimiljana II. v Moskvi. Na Kranjskem so Cobenzli imeli gradove, posestva in Filipov oče tudi hišo v Ljubljani.
Filip Cobenzl je za Kavčiča menda skrbel kot za lastnega sina. Študirat ga je poslal na akademijo v Bologno, ki je bila slavna zaradi poučevanja v risanju aktov. Ok. 1780 je odšel v Rim, kjer se je očitno podredil pravilom dela študentov dunajske akademije, ki so imeli srečo priti v večno mesto: risal je po modelih (kat. R 18), po slikah ali freskah "božanskega Rafaela", obiskoval je zbirke in cerkve, kjer je shematično zajemal upodobitve starih mojstrov. Risal je po antičnih plastikah - originalnih ali po odlitkih, s prijatelji je hodil po Rimu in okolici in upodabljal poglede na znamenite antične razvaline ali mikavne izreze iz narave. Slikanja v olju se je lotil proti koncu študija. Rim je zapustil 1787.
V njegov prijateljski krog je štel Joseph Bergler (Salzburg 1753 - Praga 1829), poznejši prvi direktor 1800 ustanovljene akademije likovnih umetnosti v Pragi. Berglerjeve risbe v Narodni galeriji v Pragi pričajo, da sta s Kavčičem risala iste antične glave in da sta skupaj hodila v rimsko okolico.
Po vsej verjetnosti se je Kavčič že v Rimu spoznal s klasicističnim kiparjem Antoniom Canovom, s katerim se je pozneje dopisoval in mu v uk priporočal svoje učence.
Kavčičeva dela v Rimu in pozneje sledijo klasicističnemu nauku: pomembni so risba, obrisi, proporci, kompozicija, predmeti/téme so poučne in etične zgodbe iz davnine, izraz je moral biti ljubek in plemenit, uravnovešen, miren, vendar včasih tudi s silovito herojsko akcijo. Površine so gladke kot porcelan, barve so hladne. Zgodbe so vzete iz del grških in rimskih avtorjev kot so Homer, Herodot, Plutarh, Pavzanias, Strabon, Jožef Flavij, Ovidij, Tacit in drugi.
Leta 1791 je Cobenzl poslal Kavčiča v Mantovo zaradi nabave mavčnih odlitkov za dunajsko akademijo, nato pa v Benetke, kjer je imel podobno nalogo: oskrbo mavčnih odlitkov za dunajsko akademijo, kjer je bil Cobenzl njen prezident, od 1796 in do smrti pa celo njen protektor. Tudi v Benetkah je Kavčič risal po antičnih kipih in reliefih, po slavnih mojstrih, zlasti po Tizianu in Giorgioneju.
Prva omemba Portreta Barbare Kavčič (prim. kat. R 17) sega šele v leto 1847, devetnajst let po njeni smrti. Dolga leta je Cobenzl menda preprečeval poroko s Kavčičevo izbranko, ker je bila "le" kočijaževa hči. Svojemu varovancu je želel "boljšo partijo". Risba je morala nastati okrog 1803, ko sta bila že poročena. To delo, ki je morda osnutek za neznani oljni portret, in Študija sedečega akta s hrbta izvirata iz zbirke v gradu Libochovice, lasti grofov Herbersteinov.
Kavčičeve historične slike na Češkem (kat. 1-6, R 1)dopolnjujejo vednost o njegovi zmogljivosti in izobraženosti. Neverjetno veliko število grških in rimskih avtorjev je poznal in se poglabljal v njihove pripovedi.
Tako oljne slike kot osnutki za velike kompozicije in posamične risbe pričujejo o izpolnitvi klasicističnih načel: natančna in ostra risba, ki naj izraža lepoto in daje pomen, usklajeni proporci figur in predmetov, uravnotežena kompozicija, obvladanje naslikanega prostora, podanega z arhitekturnimi členi in detajli, ki so v skladu z zgodbo, z dogodki v stari Grčiji ali v rimskem imperiju. Dramatičnost pripovedi je izražena s pogledi (včasih za današnje pojme srepimi ali stekleno otrplimi), z gestami rok, držami teles in nog, celo z gubami oblek. Odklon od baročnega in rokokojskega razkošja barv in čutnosti se kaže v jasnosti, treznosti in idealni predstavi o svetu, kjer naj bi vladali moralnost, patriotizem, pripravljenosti na samožrtvovanje in arkadijski blaženi mir v naravi. Geslo klasicističnega teoretika Johanna Joachima Winckelmanna (Stendal 1717 - Trst 1868) "plemenita preprostost in tiha veličina" je bilo vodilo novega časa, poudarjanje lepote, resničnosti in izbranosti, elegantnosti. Dosežki in zgledi starih mojstrov - med njimi so bili priporočeni vsa antična umetnost, zlasti plastika in reliefi, in dela "božanskega" Rafaela - so bili združeni v delih mladih, klasicističnih umetnikov med katere je štel tudi Kavčič. Pri Kavčiču so zaznavni sadovi študija v Rimu, kjer se je zavestno ali podzavestno navzel antičnih vzorov in vzorov starih mojstrov. Naenkrat se tudi nam v mislih prikažejo dela iz "ozadja", glave antičnih filozofov v Kapitolinskem ali Vatikanskem muzeju (kat. 6), značilne zapletene drže, ki jih je v vatikanskih Stanzah upodobil Rafael (kat. 1, R 11).
Likovne delavnice in vodstva
Za šolarje smo ob vabljivem ogledu Kavčičevih del pripravili likovno delavnico, kjer bodo učenke in učenci, tako kot naš slikar Kavčič, risali z ogljem na slikarskih stojalih in spoznali lavirano risbo (rjavi tuš). Na željo bodo na podlagi grškega alfabeta napisali svoje ime v grških črkah, spoznali pa bodo tudi grška oblačila in se vanje oblekli. Za srednješolce smo pripravili vodstva po razstavi in film o Kavčičevem življenju in opusu.
Če želite obiskati razstavo, nam čim prej sporočite točen čas vašega prihoda. Narodna galerija je odprta vsak dan, razen ponedeljka, od 10. do 18. ure. Naročila za vodstva in dejavnosti sprejema Rajka Bračun od ponedeljka do petka, od 8. do 10. ure, na telefonsko številko (01) 24 15 415 ali (01) 24 15 435. Od 10. do 14. ure sprejemamo najave in posredujemo informacije na številko z odzivnikom (01) 24 15 435. Najavljene skupine naj štejejo največ do 30 učencev. Zamiki med eno in drugo skupino so enourni. Vstopnina na razstavo je 400 SIT na učenca, spremljevalci imate prost vstop. Prosimo, da vstopnino predhodno zberete, lahko pa prinesete tudi naročilnico.
Razstavo je omogočilo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Nosilec razstavnega projekta
Narodna galerija, Ljubljana
Avtorica kataloga in razstave
dr. Ksenija Rozman
Spremna beseda v katalogu
N. e. Tomáš Szunyog, veleposlanik Češke republike
dr. Andrej Smrekar, direktor Narodne galerije
Vodji projekta
Andrej Smrekar in Marja Lorenčak
Priprava dokumentarnega gradiva in koordinatorka postavitve razstave
Marja Lorenčak
Priprava multimedijskega gradiva in gradiva za TK
Luka Hribar
Restavratorji umetnin
Oljne slike: Blanka Valchářová, Opava in Jiří Brodsky, Roudnice nad Labem
Risbe: Restavratorski oddelek Grafičnega kabineta Akademije likovnih umetnosti, Dunaj, restavratorki Tanja Gasser, Hilde Seidl
Oblikovanje kataloga in tiskovin
Miljenko Licul, Julija Zornik, Maja Licul
Oblikovanje razstave
Miljenko Licul
Umetine so posodili
Dunaj, Kupferstichkabinett der Akademie der bildenden Künste
Krásný Dvůr, Státní zámek
Ljubljana, Narodna galerija
Praga, Národní galerie
Velké Losiny, Zámek