Razstava predstavlja dvanajst neznanih in neobjavljenih oljnih slik in trinajst osnutkov in študij zanje. Goriški slikar in klasicist Franc Kavčič/Caucig (Gorica 1755 – Dunaj 1828) jih je pred letom 1810 ustvaril za Palačo knezov Auerspergov na Dunaju.
Osem razstavljenih slik je bilo s sredstvi Ministrstva za kulturo od leta 2005 dalje postopoma odkupljenih za Narodno galerijo, dve sta bili darovani. Dve sliki je za razstavo posodil zasebnik z Dunaja, enajst risb pa Grafični kabinet akademije likovnih umetnosti na Dunaju (Kupferstichkabinett der Akademie der bildenden Künste). Eno risbo hrani Fondazioine Coronini Cronberg v Gorici in je razstavljena je v reprodukciji.
Zgodbe slik so vzete iz antične literature (vase zagledani Narcis; povest o izpostavljenem otroku Semiramidi, ki so jo v gozdu hranili golobi). Kakršne koli idilične zgodbe, povzete po švicarskem pisatelju Salomonu Gessnerju (1730–1788), doslej še nikoli niso bile predstavljene v Narodni galeriji. Zdaj so na ogled: Mikonov grob, zadnje počivališče pravičnega človeka, ki je dal zasaditi senčni gaj, da so se v njegovi senci odpočili romarji, namenjeni k Apolonovemu templju; Izum igranja na strune in izum petja; Prvi čolnar (zgodba o tem, kako je nastal prvi čoln), prizor, kako Dafnis predstavi očetu nevesto Filis, nadalje Srečanje Prvega čolnarja s Semiro in njeno hčerko Melido ter Amintas, Driada in rešeni hrast. Zgodba slike, Venera, Amor in Peristera, ali tekmovanje Venere s sinom Amorjem v nabiranju cvetja, je morda poznoantična. Poznal in zapisal jo je italijanski pesnik Giovanni Boccaccio (1313–1375). Glede literarnega vira in pravilnosti razrešitve motiva pa ostaja odprto vprašanje pri sliki Sokrat z učencem in Diotimo.
Poleg upodobitev Gessnerjevih idiličnih pripovedi so posebnost te razstave štiri oljne slike iz vrste t.i. idealnih, herojskih in arkadijskih krajin. Dve spominjata na mirno, zadovoljno, blaženo življenje preprostih pastirjev in ribičev (Idealna krajina z mostom in amfiteatrom; Krajina z ribičem), dve pa na minuli herojski svet veličastnih gradbenih in kiparskih stvaritev antičnega časa: Idealna krajina z mladeničem, ki ubija kačo in Krajina z motivom nimfeja Domicijanove vile. Prvo sliko zaznamuje mogočni rimski akvedukt v razvalinah, prek katerega v slapu teče voda, drugo pa imenitne razvaline z nimfejem in kipom mrkega vodnega boga pred njo ter mladeničema v resnem pogovoru.
Kavčič je umetnik klasicističnega sloga in časa – umetniške smeri, ki je premogla bogato znanje o upodabljanju dogodkov in prizorov iz antičnega sveta, iz katerega so sijali etični in simbolični pomeni in nauki. Mladi slikarji so šli skozi trdo in disciplinirano šolo. Dolgo so se urili v risanju. Učili so jih, kako pomembne so črte-linije, kako lepi so prav narisani obrisi in tek črt, kako pomembna sta pravilno naslikani prostor in skladnost figur in predmetov v njem. Kavčičeva dela dokazujejo, da se je z uspehom učil in naučil risanja in slikanja v klasicističnem duhu, ki mu je ostal zvest do smrti. Njegovo šolanje je teklo od Dunaja, prek Bologne, do Rima in Benetk. Zasluge za izoblikovanje izobraženega in talentiranega mojstra ima zagotovo njegov mecen grof Filip Cobenzl (Ljubljana 1741 – Dunaj 1810), ki je bil po službeni strani, prek prijateljev in znancev povezan z domačimi in tujimi razsvetljenci, filozofi, znanstveniki, umetniki in naravoslovci.
Med slovenskimi umetniki in umetniki slovenskega rodu je Franc Kavčič dosegel najvišje položaje in priznanja: bil je profesor na dunajski Akademiji likovnih umetnosti in od 1820 do smrti 1828 njen direktor. Leta 1808 je postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Postal je častni član beneške akademije (1795) in rimske Akademije sv. Luka (1823). Bil je dober znanec kiparja Antonia Canova in prijatelj prvega ravnatelja akademije v Pragi Josefa Berglerja.
Redko katera razstava tako razločno predstavi nastajanje starih umetnin od zamisli prek zasnov-študij v risbah do uresničitev v olju, skratka, od risbe do oljne slike. Na ogled je 12 slik in 13 risb (ena v reprodukciji). Katalog z vsemi deli je natiskan v slovenščini in angleščini. V manjšem kabinetu so razvrščena pojasnila s kratko zgodovina pridobivanja Kavčičevih del za Narodno galerijo od leta 1923 do danes. Ob besedilu so manjše reprodukcije vseh darovanih ali za galerijo kupljenih umetnin. Drugo pojasnilo obsega kratko zgodovino palače knezov Auerspergov na Dunaju, za katero je Kavčič ustvaril dvanajst slik. V tej palači je nekoč igral Mozart kot otrok, 1786 pa je tu izvedel koncertno priredbo svoje opere Idomeneo in še druge skladbe. V Auerspergovi palači so poleg Mozarta muzicirali tudi Christoph Willibald Gluck, Joseph Haydn in drugi. Eden od lastnikov ozemlja in palače pred Auerspergi je bil Girolamo knez Capace markiz di Rofrano. Rofranovo ime in lik je več kot dvesto let pozneje prevzel Hugo von Hoffmannsthal za lik Oktavijana, Kavalirja z rožo, ki nastopa v istoimenski operi Richarda Straussa. Na tretjem pojasnilu je podoba slikarja Kavčiča, ki jo je 1805 narisal slikar Jakob Merz, v grafično ploščo pa jo je vrezal Johann Jakob Lorenz Billwiller. Na kratko sta predstavljena življenjepisa obeh umetnikov in podatek, kako je grafiko pridobila Narodna galerija. Posebej so predstavljeni kratki življenjepisni podatki. Zajemajo slikarjevo življenjsko in delovno pot.
Avtorica razstave, kataloga in pojasnil; oskrba dokumentarnega gradiva
Ksenija Rozman
Vodje projekta
Barbara Jaki, Marja Lorenčak, Alenka Simončič in Ksenija Rozman
Kustodinja razstave
Marja Lorenčak
Restavratorja umetnin
Kemal Selmanović, Ljubljana (oljne slike)
Hilde Seidl, Dunaj (11 risb)
Oblikovanje razstave
Miljenko Licul
Oblikovanje kataloga in tiskovin
Miljenko Licul in Julija Zornik Strle
Film: Od skice do oljne slike
Luka Hribar
Razstavo je omogočilo
Ministrstvo za kulturo RS
Sponzor razstave
Mercator