Iz obsežnega dela klasicističnega slikarja Franca Kavčiča (Gorica 1755 – Dunaj 1828), slikarja slovenskega rodu in dolgoletnega profesorja na dunajski umetniški akademiji, so to pot razstavljene in obdelane umetnine, ki zajemajo grške in rimske mite, Homerjeve in tematsko sorodne pripovedi, antične pripovedi in prizore iz antične zgodovine.
Razstavljene so 4 oljne slike, 2 oljni sliki v reprodukciji, 37 osnutkov v lavirani perorisbi, 18 študij (glave, deli telesa, razni predmeti), risanih z grafitom, belo kredo ali z ogljem in uporabljenih kot preddelo ter pomoč pri uresničitvi zamisli v oljni tehniki. Motivi, ki so bili nekoč posebej privlačni – npr. Demetrij Poliorket s flavtisko Lamijo in njeno prijateljico Demo – ali pa posebej zanimive in poučne pripovedi – npr. Fokion z ženo in bogato Jonko – so bili razmnoženi v grafični tehniki. Na razstavi so 3 taki primerki.
Kavčič je bil od leta 1808 direktor slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Nekatere njegove slike in druge njegove zamisli so povzeli na porcelanskih skledah, krožnikih in podobnih izdelkih. V reprodukciji sta tako razstavljena 2 primerka porcelanske plošče z motivom iz življenja atenskega državnika Fokiona in z motivom uspešnega bojevnika in uživalca življenja, Demetrija Poliorketa.
Stare umetnine so nastajale od navdiha prek zamisli do stvaritve. Večje ali manjše študije – skice in osnutki so pomagali h končnemu cilju, k oljni sliki. Kavčičeva nadarjenost, marljivost in sreča, da ga je grof Filip Cobenzl materialno in duhovno podpiral ter ga pošiljal v uk v takrat vodilna evropska umetnostna središča – z Dunaja v Bologno, Rim in nazadnje v Benetke – so izoblikovale mojstra, ki ga današnji čas odkriva in vedno bolj ceni.
Kavčič je živel v času razsvetljenstva in v krogu izobraženih ljudi tako v Rimu kot tudi na Dunaju. Vtisov, ki jih je dobil v Rimu, ni nikoli pozabil in jih je vključeval v svoja dela: kupolo rimskega Panteona, Sibilin tempelj v Tivoliju, obraze in drže antičnih kipov. Držal se je pravil reorganizirane dunajske akademije, ki jih je sestavil Anton von Maron, svak klasicističnega slikarja Rafaela Mengsa: treba je bilo znati risati, obvladati razmerja, prav je bilo treba zajeti in razdeliti prostor in vanj namestiti figure, obvladati je bilo treba izraze oseb, njihove gibe, oblikovati halje, pričeske in pričarati moralna sporočila o lepem, resničnem in plemenitem. Kot so priporočali, se je zgledoval po delih starih mojstrov, po Rafaelu, Guidu Reniju, Guercinu, Correggiu in drugih ter po delih francoskih slikarjev klasicizma 17. stoletja, Nicolasa Poussina in Clauda Gelléja, im. Claude Lorrain.
Kupci in naročniki Kavčičevih del so bili knezi, grofi, trgovci in drugi meščani. Viri za njegove upodobitve so bili antični grški in rimski avtorji od Homerja do najmlajšega med njimi, Diogena Laertskega. Najmanj 15 spisov antičnih avtorjev je uporabil kot literarni vir za umetnine, ki so predstavljene na tej razstavi. Popis njegove knjižnice dokazuje, da je mnoga slavna dela hranil tudi sam in celo v zelo starih izdajah. Kavčičevi prizori sporočajo veselje, tragično ljubezen, zvestobo, brezboštvo in objestnost, spoštljivost, junaštvo, kaznovano nesramnost.
Klasicisti so se zavedali naukov in pomena v urjenju risanja, upoštevanega od renesanse naprej. Takrat je Michelangelo priporočal svojemu učencu Antoniu Miniju: "Riši Antonio, riši Antonio, riši in ne zgubljaj časa!" Kavčičeve risbe – tudi italijanskih in avstrijskih vedut, risb po antičnih umetninah in po starih mojstrih, zlasti po Rafaelu – presegajo število 2000. Njegova dela z antičnimi motivi predstavljajo stvari iz antične zgodovine, umetnosti, filozofije, literature in politike, ki jih vemo, ki smo jih pozabili ali, ki jih nikoli nismo vedeli.
Antika je očitno nepremagljiva. Še danes živi s svojo in poznejšo starejšo in najnovejšo literaturo, tudi v glasbi je stoletja navzoča, v baletu, v novejšem času tudi v filmu in na televiziji. Čim dlje je, tem bliže je. Blizu nam je tudi zaradi mnogih Prešernovih pesmi, ki opevajo antične pripovedi (Apela, Venero, Orfeja, Kupida itn.), ki jih je tudi Kavčič, starejši Prešernov sodobnik, upodabljal.
Avtorica razstave
Ksenija Rozman
Vodji projekta
Ksenija Rozman, Alenka Simončič
Oblikovanje kataloga in tiskovin
Julija Zornik
Avtorica postavitve razstave
Meta Hočevar
Umetnine za razstavo so posodili
Akademie der bildenden Künste Wien, Kupferstichkabinett ; Albertina, Wien; Fondazione Palazzo Coronini Cronberg ONLUS, Gorizia; Keresztény Múzeum, Esztergom (razstavljeno v reprodukciji); Narodna galerija, Ljubljana; Narodni muzej Slovenije; Neue Galerie Graz am Universalmuseum Joanneum; Twinight collection, New York (razstavljeno v reprodukciji); Wien Museum
Projekt je podprlo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije