Frančišek Smerdu (1908−1964)

Leta 2012 je Narodna galerija prejela sedemintrideset plastik kiparja Frančiška Smerduja (Postojna, 1908 − Ljubljana, 1964) v mavcu in v glini. Podarila jih je kiparjeva hči, akademska kiparka Mojca Smerdu. Donacija predstavlja osnutke za kiparjeva raznolika dela, ki jih je ustvarjal v svojem opusu, in sicer osnutke za glave, portrete, malo plastiko, reliefe ter monumentalno spomeniško kiparstvo. Z razstavo pridobljenih del predstavljamo slovenskega kiparja, profesorja na ljubljanski likovni akademiji, člana Neodvisnih, avtorja javnih spomenikov in male intimne plastike v žgani glini, mavcu, bronu in kamnu.

Kiparstvo Frančiška Smerduja slovenska umetnostna zgodovina obravnava v okviru tridesetletnega kiparskega snovanja na Slovenskem od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja. V zgodovino kiparstva na Slovenskem se je Frančišek Smerdu vpisal kot snovalec malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne, na drugi strani pa kot avtor monumentalnih javnih spomenikov, ki jih zaznamuje svojevrstna "intimnost". Kipar je namreč male kipe ustvarjal z enakim zanosom kot velika monumentalna dela. 

Frančišek Smerdu je leta 1927 končal šolanje pri Alojziju Repiču na kiparskem oddelku obrtne šole v Ljubljani in se leto pozneje vpisal na zagrebško akademijo. Na obrtni šoli sta bila njegova učitelja tudi France Kralj in Anton Sever, ki je učencu posredoval znanje modeliranja reliefa; ta se v Smerdujevem kiparstvu vseskozi pojavlja. Na zagrebški akademiji pa sta bila njegova učitelja za kiparstvo Robert Frangeš Mihanović in Frano Kršinić, dalmatinski mojster marmornih aktov in čistih mediteranskih oblik. Kamen je bil vse življenje Smerdujev najbolj priljubljeni material, nedvomno tudi zaradi njegovega kraškega izvora. Zagrebško akademijo je končal leta 1932 in naslednje leto opravil še kiparsko specialko pri Ivanu Meštroviću, ki je na mladega kiparja nedvomno najbolj vplival.
Leta 1946 je Smerdu postal profesor na leto prej ustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in tam poučeval do smrti. 

Po vojni je prejemal javna naročila, imel pa je tudi več zasebnih naročnikov. V petdesetih letih so nastali spomenik Ilegalcu v Ljubljani, Spomenik kraškim borcem v rojstni Postojni (oba 1952) in Spomenik žrtvam druge svetovne vojne v Domžalah (1953). Sem sodijo tudi reliefi z dinamičnimi upodobitvami motivike iz NOB. Od vseh kiparjevih del je bil največ pozornosti deležen monumentalen Spomenik Francetu Prešernu v Kranju (1952); za Prešernov portret (1948) je kipar leta 1949 prejel Prešernovo nagrado. 

Uresničevanje spomeniške plastike je bilo trdo delo, po drugi strani pa je kipar v ateljeju svojo domišljijo in umetniški zagon sproščal z upodobitvami malih ženskih figur. Vse svoje ustvarjalno obdobje se je namreč umikal od naročil z ideološkim predznakom v svojstven svet malih plastik, stremečih k ubranosti in lepoti, in te prestavljajo izstopajoči segment njegovega opusa. Senzibilno, poetično oziroma lirično razpoloženje Smerdujevih stvaritev izpostavljajo vsi, ki so doslej proučevali njegov opus. V njegovo zbirko male plastike v žgani glini, kamnu in bronu, ki je kiparja zaposlovala med umirjenim ateljejskim ustvarjanjem in mu prinesla oznako občutljivega kiparja intimnih malih plastik, sodijo sedeče, čepeče ali ležeče stilizirane dekliške figure, ki so nastajale od petdesetih let do kiparjeve smrti leta 1964. Plastike, kot so Ležeči ženski akt, Dekle s šopkom, Drobne sanje, Dekle, ki zbira misli, Dekle s knjigo, Čepeča, Sedeča in Stoječa, so zaokrožene v lasten volumen, prežemajo jih mehki prehodi, izpovednost, nežnost, meditativnost, tišina in senzibilno razpoloženje. 

Kipar Frančišek Smerdu sodi v tretjo generacijo akademsko šolanih slovenskih kiparjev, ki je preživela obe vojni, se po drugi vključila v graditev novega družbenega reda in na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji prevzela skrb za kiparski naraščaj. Med njegovimi študenti je treba omeniti kiparje Jakoba Savinška, Stojana Batiča, Draga Tršarja in Ivana Štreklja. 

Frančišek Smerdu je v svojih stvaritvah sledil realističnim idealom umirjene klasike, motivno pa je njegov opus najbolj prepoznaven po intimni in čisti kiparski lirični tematiki, kakor so razpoloženjsko sanjavi ležeči ali sedeči ženski akti pri branju, počitku ali le v samozadostnem meditativnem razpoloženju. Smerdujeva dela so tako v dvojnosti preteklega in sedanjega, herojsko monumentalnega in izrazito ateljejsko poetično intimnega edinstvena in zapisana brezčasju.  

Darovalki se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije.

23. januar–14. marec 2021
Narodna galerija
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana