Iz sence v sliko

Skicirke Ivane Kobilca (1861–1926) je Narodni galeriji podarila gospa Tatjana Pintar in še nikoli niso bile predstavljene v javnosti. Kobilčine risbe ponujajo uvid v način dela in ustvarjalnega razmišljanja najbolj znane slovenske slikarke. Skicirni zvezki izvirajo iz treh umetničinih obdobij, prva dva iz časa študija v Münchnu in izletov po Gorenjski, ko je umetnica sodelovala tudi s Ferdom Veselom (1861–1946) in se pripravljala na začetek javnega razstavljanja v tujini in na razstavo v domači Ljubljani leta 1889. Trije zvezki so iz sarajevskega obdobja, ko se je Kobilca posvetila obrazom in podobam bosanskih narodov in pripravam na monumentalno sliko Slovenija se klanja Ljubljani za ljubljansko mestno hišo, predstavljeno leta 1903; in zadnji, najmanj obsežen zvezek je iz Berlina, njene zaključne mednarodne postaje, iz časa okoli leta 1911.

Skupaj s študijami v drugih medijih lahko sledimo Kobilčinemu pristopu k slikanju. Risbe v grafitu je Kobilca uporabila za študij osnovne podrisbe, po kateri je nato lahko slikala, in za proučevanje obrazov, detajlov kostumov in rok. Fotografske študije je uporabila za gradnjo kompozicije in umeščanje figur v prostor. Oljne študije pa so podobe iz senc dopolnile z barvo in tonskimi prehodi in kontrasti, torej z eno glavnih domen slikarstva. Na razstavi smo tako očividci prepleta renesančnih praks, ki jih je ohranjal akademijski študij, in nove tehnologije, ki je realistom olajšala in pospešila priprave na slikanje. Posebej pomembna pa je bila za umetnice, ki kot ženske niso mogle študirati na akademiji ali dostopati do risanja po golih modelih.

Ivana Kobilca, ki je po kratkem bivanju na Dunaju osemdeseta leta 19. stoletja preživela v Münchnu, se je pri delu in gradnji slik zgledovala tako pri učitelju Aloisu Erdteltu (1851–1911), ki je vodil zasebno šolo, kot pri Wilhelmu Leiblu (1844–1900), ki je s svojimi preprostimi, a tektonskimi zasnovami močno vplival na Kobilčino vztrajanje pri piramidalni kompoziciji. Fotografske študije, ki jih moramo ločevati od umetniške fotografije, so pri delu uporabljali že eno oz. dve generaciji starejši umetniki, tudi Kobilčini vzorniki in znanci, ki so fotografijo uporabljali za beleženje lastnih del, študiranje idej in trženje. Pri njenem snovanju monumentalnih kompozicij, tako sakralnih kot posvetnih, ne moremo mimo zgledov bratov slikarjev Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), ter seveda slikarja in predsednika francoske Secesije Pierra Puvis de Chavannesa (1824–1898).

Na študijski razstavi v dvorani 19 Stalne zbirke Narodne galerije je na ogled tudi štirinajst oljnih slik Ivane Kobilca in nekaj digitalnih reprodukcij njenih fotografskih študij. Poleg šestih skicirk in mladostniškega zvezka bodo prvič predstavljene še dve sliki iz zasebnih zbirk in dve sliki, ki jih je Narodna galerija odkupila iz Zahodne Evrope, pristnost pa se je skupaj z drugimi preiskavami potrdila prav z ohranjenimi skicami.

Avtor razstave
Michel Mohor

Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva
Tina Buh, Barbara Dragan

Grafična podoba
Kristina Kurent

Umetnine na razstavi so posodili
Arhiv Republike Slovenije
zasebni lastniki