Po sredini 18. stoletja, ali bolje v šestdesetih letih, je naše baročno slikarstvo doseglo zenit, v stilnem pogledu pa je že nakazana pot v sklepno dogajanje, ki ga sicer ne moremo brez zadržkov imeti za rokoko ali baročni klasicizem. To prehajanje v poznobaročno fazo zaznavno z zadnjim desetletjem Metzingerjevega delovanja (umrl leta 1759), najbolj pa sta novo razpoloženje ilustrirala Fortunat Bergant in Anton Cebej. Vitalnost baroka na Kranjskem s pomembnim deležem v slikarstvu, je poleg v prepoznavnosti razvidna tudi v geografskem obsegu, saj so dela kranjskih slikarjev dosegla naročnike v vseh sosednjih pokrajinah.
Daleč največji delež v slikarstvu predstavlja cerkveno slikarstvo. Nasploh je bilo 18. stoletje na Kranjskem skromno glede profanih tem, in to do te mere, da je tudi v posvetnem slikarstvu sicer najbolj priljubljeni portretni žanr le skromnega obsega. V cerkvenem slikarstvu so najpogosteje naročali oltarne slike, ki so pravzaprav postale najpogostejši predmet naročil in prevladujoči del oltarnega nastavka, ki se vse bolj reduciral na njihov okvir.
Slikarstvo Franca Jelovška (1700–1764) je še v celoti izraz stilnih razpoloženj zrelega baroka, le v zadnjih letih lahko zaznamo tisto, kar lahko razumemo kot izzvenevanje nekega stilnega obdobja, npr. poslikava cerkve v Grobljah pri Domžalah. Zato je na razstavi le na novo odkrita njegova oltarna slika iz Rečice pri Bledu.
Jelovškov sodobnik je bil Valentin Metzinger (1699–1759) in njun slikarski delež po cerkvah dokazuje, da sta pogosto sodelovala pri opremi prostorov. Ob velikem številu slik, ki so prihajale iz njegove delavnice, jo lahko imamo kar za šolo, kar opravičujejo že podobne slike anonimnih in tudi dela znanih slikarjev, kot so bili Anton Cebej, Anton Fayenz, Anton Perič in tudi slikarjev, za katere ni nujno, da so bili v njegovi delavnici, a so ga posnemali, npr. oba Layerja, Anton Tušek in tudi Janez Potočnik.
Iz Metzingerjevega slikarstva izhaja Anton Cebej (1722–po 1774), ki je po smrti mojstra, najbrž tudi prevzel vodilno vlogo v delavniškem nasledstvu, in Cebej se je med vsemi po slikoviti kombinaciji oblik in barv, prežetih s svetlobnimi prameni in po gracilnejših figurah blažene vznesenosti najbolj približal beneški barvni kulturi.
Poglavje zase je slikarstvo Fortunata Berganta (1721–1769), katerega slikarski opus je najbolj samosvoj in pogosto na ljudsko govorico uglašen, stilno zlahka prepoznaven. Preseneča pa, da je večino del naslikal v kratkem času v letih med 1761 in do smrti leta 1769.
Ob znanih imenih nastopajo tudi slikarji, ki so s svojimi deli vtkali v podobo domačega slikarstva. To so Ljubljančan Anton M. Fayenz (ok. 1728–1779) in novo ime na razstavi Anton (?) Perič. Po številu del je zgovoren dolenjski slikar Anton Postl, ki je v drugi polovici 18. stoletja z deli živahnih barv in razgibanosti motivih kronist izzvenevajočega baroka. Vse bolj prepoznavamo kakovost slikanja Višnjegorčana Franca Antona Nirenbergerja (ok. 1712–1784), slikarja pa sta bila tudi sinova. V Škofji Loki je deloval Anton Tušek (1725–1798), a sodi v stilno razpoloženje t. i. ljubljanskega slikarstva.
V poznobaročnem slikarstvu se je na Kranjskem udomačil in mu na izteku stoletja vtisnil svoj pečat Andrej Herrlein (1738–1817). Iz Nemčije ga je okoli leta 1774 pot zanesla na Kranjsko, in v zadnji četrtini stoletja je bil osrednja osebnost med ljubljanskimi, in tudi kranjskimi slikarji. Njegovo slikarstvo je v to okolje prineslo drugačno, na poznobaročni klasicizem cepljeno likovno razpoloženje.
Pozno 18. stoletje in tudi še prvi dve desetletji 19. stoletja je v našem slikarstvu zaznamovano z deli Janeza Potočnika (1749–1834), a najboljša dela je ustvaril v svojih mladih in zrelih letih. Pričakovanja mladega slikarja na razstavi razkrivajo njegove študije iz leta 1776.
Zmogljivosti domačih slikarjev v sedemdesetih letih 18. stoletja niso bile dovolj dobre za zahtevne aristokrate in zaradi prestižnih nagibov so za pomembnejša reprezentančna dela poiskali »tujce«. Slikarji so prihajali iz notranjosti Avstrije, večinoma z Dunaja. Eustachius Gabriel, ki je na razstavi zastopan z dvema pripisanima portretoma, je ok. leta 1773 poslikal dvorano smledniškega gradu in s to fresko je k nam zavela značilna srednjeevropska barvitost, prežeta z rokokojskim razpoloženjem.
Pomemben del našega poznobaročnega slikarstva pa je poglavje o slikarju Johannu Martinu Kremser Schmidtu (1718–1801), katerega dela so tudi na Štajerskem. Njegov opus pri nas zajema čas od ok. 1770 do 1787, kar je že obdobje slikarjevega poznega delovanja in naslonitve na dobro uglašeno delavnico. Najpomembnejši skupini njegovih slik, tudi v širšem pomenu sta: sedem velikih oltarnih slik v Velesovem in štiri monumentalna oltarna platna in dva ovala v Gornjem Gradu, pa v Kranju in Dolu pri Ljubljani. Najpomembnejše delo, biser našega baroka pa je njegova poslikava kapelice v Gruberjevi palači v Ljubljani, saj velja za najpomembnejši slikarski projekt poznega baroka pri nas.
Kremser Schmidtova umetnost bi bila v našem prostoru osamljen otok, če njegovo slikarstvo ne bi spodbudilo in zapustilo vidne sledi v domačem okolju. Le delavnica Leopolda Layerja (1852–1828) v Kranju je bila zmožna dojeti sugestivno moč tega umetnika iz Kremsa ob Donavi. Leopold Layer je v pol stoletja trajajočem delovanju prvi pri nas z nepregledanim opusom in zadnji med baročnimi ustvarjalci in poustvarjalci, ki mu še gre priznanje kakovostnega slikarja. Študijsko se je posvetil beneškemu ter Kremser Schmidtovem slikarstvu, in pravzaprav je šele z njim na Kranjskem v eklektičnem sožitju obeh omenjenih umetnostnih polov njegovo slikarstvo izzvenelo v pobaročno 19. stoletje.
Na razstavi, ki razgrinja podobo poznobaročnega slikarstva na Kranjskem, je zbranih 81 slik, grafik in risb pa je 25. Del gradiva je iz zbirk Narodne galerije in iz drugih muzejskih institucij, največ pa iz cerkvene posesti. Razstava predstavlja stilno obdobje poznega baroka na Kranjskem, ki je časovno opredeljeno med deli iz sredine 18. stoletja, ki so nastala kot pozna oziroma zrela dela četverice ljubljanskih slikarjev Franca Jelovška, Valentina Metzingerja, Fortunata Berganta in Antona Cebeja. Njihovo slikarstvo je bilo temeljno za razvoj poznobaročnega slikarstva na obravnavanem območju. Poznobaročno obdobje pa se je v prvi četrtini 19. stoletja izteklo v lokalnih delavnicah, med katerimi je bila najpomembnejša Layerjeva v Kranju.
Avtor razstave in vodja projekta
Ferdinand Šerbelj
Oblikovalska zasnova kataloga
Ranko Novak
Restavriranje, konserviranje in priprava gradiva za razstavo
Tina Buh, Andrej Hirci, Mihael Pirnat, Simona Škorja
Razstavno gradivo so posodili
Dom starejših občanov, Preddvor; Gornjesavski muzej, Jesenice; Grad Brdo pri Kranju; Medobčinski muzej, Kamnik; Muzej in galerije mesta Ljubljane; Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična; Narodni muzej Slovenije, Ljubljana; Posavski muzej, Brežice; Uršulinski samostan, Ljubljana; Župnijski uradi: Bled, Dol pri Ljubljani, Gornji Grad, Kočevje, Ljubljana-Sv. Križ, Planina nad Ajdovščino Planina pri Rakeku, Ribnica, Stari trg pri Ložu, Smlednik, Stična, Štjak, Videm-Dobrepolje, Višnja Gora, Vodice, Vrhnika.; zasebniki, Ljubljana
Projekt je finančno podprlo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije