Krkina zbirka likovnih umetnin ni poljubna kolekcija; nastajala je pol stoletja, rasla in razvijala se je premišljeno, kot dragocena priča in potrditev nacionalnega slikarstva. Ta zgodba slovenske umetnosti je nastajala in se dopolnjevala v okolju, ki ga je zaznamovala zgodnja avantgarda in zaokrožil opus enega osrednjih slovenskih grafikov. Ko je bila Krka dovolj velika, je zbiranje umetniških del postala njena samoumevna dolžnost.
Tihi dogovor med duhovnim in materialnim bogastvom in nujno nevidno ujemanje je tisto, kar postavlja nove in dolgotrajne temelje neke dobe. Krkina zbirka, urejena v zadnjih letih, se začenja z modernim slovenskim slikarstvom in se razcvete do vrhuncev grafičnih bienalov. Kdor bo hotel preučiti dvajseto stoletje na tem koščku Evrope, ne bo mogel mimo teh umetnin.
Miloš Kovačič
predsednik uprave in generalni direktor Krka, d.d., Novo mesto
O zbirki
Vsaka umetniška zbirka, naj bo zasebna, državna ali družbena, ima krajšo ali daljšo zgodovino. Tudi Krkina zbirka. Dolga leta je nastajala in rasla, ob tej naši prizadevni tovarni zdravil, resda bolj priložnostno, z odkupi del s slikarskih kolonij, ki so vsako leto na Krkino pobudo združevale umetnike v skupnem slikanju dolenjske krajine. Pozneje je prevladala želja po sistematičnem in profesionalnem zbiranju slik - od del začetnikov slovenske moderne vse do stvaritev naše umetniške sedanjosti.
Danes, ob 50-letnici ustanovitve Krke, z zadovoljstvom predstavljamo zbirko slovenskih impresionistov, dolenjske krajine Božidarja Jakca iz tridesetih let, olja tragično umrlega rojaka Vladimirja Lamuta in dela ustvarjalcev iz obdobja med obema vojnama, pa tudi zadnje že povojne grafike.
Umetnostna zgodovina uvršča naše impresioniste med začetnike slovenske moderne. Še več, hkrati veljajo za začetnike prvikrat v tujini prepoznavnega posebnega slovenskega likovnega genija. Zgodilo se je na njihovi razstavi leta 1904 pri Miethkeju na Dunaju. Kakor se je naša narodna identiteta po letu narodov 1848 začela bolj in bolj uveljavljati v slovenskem jeziku in v njegovi umetniški nadgradnji - literaturi, tako tudi ni bilo mogoče spregledati tipičnih slovenskih likovnih značilnosti v delih naših impresionistov. Zakaj čeprav so se izražali v tedanjem naprednem impresionističnem slogu kakor drugi narodi Evrope, so bili za tujce slovensko prepoznavni. Zato Jakopiču, Groharju, Jami in Sternenu pripisujemo podoben prispevek k naši narodni kulturi kakor Cankarju, Župančiču, Murnu in Ketteju: k nam so namreč presadili novejši slog umetniškega izražanja in ga kot vrhunski umetniki nadgradili z izvirnimi značilnostmi, lastnimi slovenski ustvarjalni naravi.
Krkina zbirka se ponaša s kar nekaj njihovimi vrhunskimi eksponati, tako z Jakopičevimi sugestivnimi krajinami in tihožitji, z Jamovim Pastirjem in s Kravami na Kolpi, pa s Sternenovimi čustvenimi ženskimi portreti - to so sami presežni dosežki naših impresionističnih mojstrov.
Po manj izstopajočih ustvarjalcih secionističnega kroga in po velikih imenih ekspresionistov je zbirka s spoštljivo pieteto predstavila Božidarja Jakca, poeta Dolenjske, in njegove zgodnje pastele. Enakovredno je prikazala tudi drugega dolenjskega slikarja, Vladimirja Lamuta: motivi iz holandskih in francoskih mest veljajo za vrhunske stvaritve izpod njegovega čopiča.
Novo osvežitev tako na kolorističnem področju kakor tudi v sodobnejšem pojmovanju slikarske risbe so prinesli naši slikarji iz obdobja med obema vojnama. Krkina likovna zbirka se lahko pohvali z lirično vaško krajino Franceta Pavlovca, s poetiziranimi figurami Maksima Sedeja in Staneta Kregarja, s koloristično razživeto zimsko Ljubljano Nikolaja Omersa. Tudi Anton Gojmir Kos nas z bohinsko krajino Ob Savici prepriča o svojem pomembnem prispevku k slovenskemu slikarstvu. S socialno ljudsko poanto se srečamo v oljni sliki Božič na Ptujski gori Franceta Miheliča. Ta generacija, ki je dosegla svoje viške še po zadnji svetovni vojni, ima nedvomne zasluge tudi pri vzgoji študentov na novoustanovljeni akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je postavila temelje trajni rasti naše umetnosti.
Obsežen del Krkine likovne zbirke so grafični listi. Z njimi so opremljeni upravni prostori Bežigrajskega dvora v Ljubljani in nova tovarna zdravil v Šentjerneju.
Grafična umetnost se je pri nas v polnem pomenu besede razcvetela in uveljavila po koncu druge svetovne vojne. Z ustanovitvijo lastne akademije za likovno umetnost leta 1945 je zaživel tudi grafični oddelek, obvezen za vse letnike slikarstva in kiparstva. Po štirih letih študija so se slušatelji lahko izpopolnjevali še dve leti v grafični specialki, mnogi pa se pozneje kot štipendisti mojstrili v dotlej nepoznani tehnični pretanjosti v tujini. Tem za uspešen razvoj slovenske grafike nujno potrebnim dejavnikom se je leta 1955 pridružil Mednarodni grafični bienale v Ljubljani, ki je mladim ustvarjalcem na stežaj odprl vrata v tekmovalne arene svetovnih grafičnih zmogljivosti.
V takšnem ugodnem celostnem konteksta je hitro rastla naša grafika. S svojo vsebinsko prepričljivostjo, z izvirnostjo in z visoko stopnjo izvedbenega mojstrstva si je pridobila vedno več priznanj in nagrad. Svet je začel z občudovanjem govoriti o Ljubljanski grafični šoli, z njo se je slovenska grafika umestila med vodilne grafične narode, smemo reči: med grafične velesile sveta.
Krkina likovna zbirka pomeni občudovanja vredno bero slovenske lumetnosti. Z duhovnimi vrednotami, ki jih predstavlja našim in tujim ljubiteljem, je postala nekakšna dragocena dopolnitev Krkini temeljni dejavnosti. Krka s svojo proizvodnjo zdravil ne skrbi le za naše telesno zdravje, hkrati išče zdravilni lek tudi za našega duha: tisti čudežni eleksir umetnosti , ki nas iz duhovne banalnosti razglašene dobe dviga in plemeniti v celovitost človeškega bistva. S poezijo barv in oblik nam nampreč vliva smisla in volje za naše telesno in duhovno polno in plodno življenje.
Lojze Gostiša
kustos zbirke