Galeb, zatavan
globoko gor v reko
Risi z zidov,
Risi s
host. Risi – guapo –
iz Indije.
Črne
lisice, z jagodami
si mažejo
oči.
Mikado
v tišini, rožljajo
verige. In kaj je v
tvoji oubliette?
Da so te štorklje
prinesle po
kosih in da sem
te
jaz sestavil.
Tomaž Šalamun
O Pajkovi
Marpissi in Šalamunovem Galebu …
Marpissa
zveni eksotično. Morda je slučajna fotografova izbira, odkar se s svojim Land
Roverjem ne podaja več v različne bolj ali manj opustele in predvsem eksotične
kraje. Kdo bi vedel? Iz Marpisse mimo Marmare in Prodromosa skozi Lefkas vodi
prašna cesta v Marathi, kjer so v antiki lomili plemeniti paroški marmor, bel
zrnat kamen brez žil, najbolj cenjen kiparski material od kikladskih idolov do
Medičejske Venere in potem še vse do 7. stoletja našega štetja, preostale,
zadnje kvadre pa so izjemoma izplenili za gradnjo Napoleonovega mavzoleja leta
1844.
Kdor je imel
priložnost občudovati t. i. Glavo Boginje
s Hiosa iz 3. ali 2. stoletja pred našim štetjem v bostonskem umetnostnem
muzeju, ne bo nikoli pozabil kristalne teksture snežno belega kamna, ki je
hkrati tako čutno sugestiven, da v njem začutiš utrip žile in mišični tonus.
Mehka prosojnost kamna v svetli luči jasnega dne se razodene kot utelešenje Afrodite Uranije, da se želiš dotakniti
oblega lica in ga priviti ob svoje.
Triindvajset
stoletij kasneje je nihalo pigmalionske strasti na Parosu doseglo svojo drugo
skrajno točko v teksturah pod objektivom fotografskega aparata Milana Pajka. Od
potlačene zapeljivosti beline parskega čudeža stvarjenja – niča in vsega hkrati
– se je fotografovo oko odvrnilo k banalnemu, efemernemu odkrušku stvarstva, ki
hkrati nikoli ne more postati nič: Bataillov le crachat, njegova odbijajoča lepota, trpkost ustavljene
minljivosti, brezsmiselne nepomembnosti naključnega. Z božjo roko naslikane
slike, brezoblične skrepenine, nematerialnost svetlobe in senc – brezobličnost
oblik v lepoto prikličeta le oko in zaslonka.
Galeb
zatavan, risi s sten, gozda in Indije, jagodna brozga, rožljanje verig,
brezizhodni labirint …
Na nenavaden
in prav srhljiv način se med podobo in antipodobo vsiljuje zrcaljenje −
bolečine, trpljenja in nemoči dveh svetov, ki ju ločujejo tisočletja. Nekdaj
sto tisoči sužnjev v beli rani razparanega otoka, v znoju in krvi, brez upanja
in prihodnosti, zdaj sto tisoči nesrečnikov v limbu na grških otokih …, nihče,
vnemar, brez poti na poti, nikjer …
Zato so
Pajkove fotografije trpke in grenke in jim črno-bela poezija daje smisel.