Matej Sternen (1870–1949)

Matej Sternen je po svojem šolanju razpet med generaciji slovenskih realistov in impresionistov. Prav z odnosom do risbe je vzdrževal svojo drugačnost in svojo identiteto.

Vse življenje je poudarjal pomen risbe v likovnem ustvarjanju, vendar je kot samostojne discipline ni gojil. Risba mu je pomenila najprej študijski pripomoček, kasneje pa vse bolj vzdrževanje risarske rutine, potrebne tudi pri izvedbi slik. Menil je, da risba zagotavlja ogrodje, ki ga izpolni barva.

Velik del ohranjenih risb je tako zbran v skicirkah. Četudi pojmujemo skicirke kot neke vrste slikarjeve intimne dnevnike, v Sternenovem primeru ugotavljamo, da je v nekatere skicirke risala tudi njegova žena Roza Klein Sternen. Ker sta živela v partnerstvu od srečanja pri Ažbetu leta 1902, so njuni interesi in študijska prizadevanja tekla v medsebojni izmenjavi in sorodnih pogledih.

Po prvi svetovni vojni, ko je Sternen začel poučevati risanje na šoli za arhitekturo in na srednji obrtni šoli Probuda, je verjetno po bolezni leta 1928 in v naslednjem desetletju veliko študentskih izdelkov ostalo v njegovem ateljeju. Danes še vedno ni mogoče postaviti zanesljivih ločnic med njegovo risbo in risbo njegove žene, prav tako pa ostaja ena pomembnih nalog ločiti izdelke šole od njegovih avtorskih. Šele tedaj bo mogoče pravično ovrednotiti Sternenovo risbo.

Grafika je bila za Mateja Sternena eksperimentalno področje. Pomembneje je, da je sočasna grafika Sternenu posredovala način risanja, ki odmeva v njegovih zgodnejših risbah. Poskusil se je v suhi igli, jedkanici in jedkanici na mehki osnovi celo v barvi, v dvajsetih letih pa v monotipiji. Po potovanju v Pariz se je nekoliko bolj študijsko posvetil grafičnim tehnikam. Nakupil je nekaj priročnikov, izpopolnil si je orodje in se ukvarjal z grafično terminologijo. Po začetku prve svetovne vojne je sodeloval s Sašo Šantlom in Hinkom Smrekarjem.

Številni lascivni prizori so kopije po Félicienu Ropsu, Maxu Klingerju, avtorjih osemnajstega in devetnajstega stoletja ter po fotografijah. V njih ni videti intenzivnejšega prizadevanja za tehnično popolnost. Med avtorskimi deli moramo izpostaviti portretno jedkanico Primoža Trubarja, po prvi svetovni vojni pa je napravil nekaj sijajnih monotipij, med katerimi so najbolj dodelane lastne podobe, veliko boljše od slikanih avtoportretov.

Avtor razstave
Andrej Smrekar

Avtorice konservatorsko-restavratorske razstave
Gabrijela Kovačič, Pokrajinski muzej Celje
Ajda Mladenović, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
Mateja Neža Sitar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor

Vodja projekta
Mateja Breščak

Sodelavke
Tina Buh, Nataša Ciber, Mateja Krapež, Kristina Preininger, Alenka Simončič

Restavratorsko-konservatorska priprava del za razstavo
Tina Buh

Postavitev razstave in oblikovanje tiskovin
Ranko Novak

Umetnine so posodili
Državni zbor Republike Slovenije
Narodna galerija
Moderna galerija / MG+MSUM
Muzej in galerije mesta Ljubljane
Vlada Republike Slovenije
zasebni lastniki

Projekt so podprli