Devetnajsto stoletje pri nas v splošnem velja za čas, ki nam je zapustil obsežno in raznoliko dediščino. Imeli smo sijajnega portretista Jožefa Tominca v Gorici in v Trstu in skoraj tako uspešnega "ilirskega slikarja" Mihaela Stroja v Ljubljani in Zagrebu. Oba krajinarja Marko Pernhart in Anton Karinger sta slogovno nekoliko kasnila, kazalo pa bi njuno delo interpretirati tudi v luči slogovnega eklekticizma oz. historizma - prav vzporedno s freskantom Janezom Wolfom. Tem imenom je mogoče pridružiti še vrsto ustvarjalcev, ki jih v običajnih pregledih ne zasledimo. Relativna skromnost patrimonija v tem času je posledica upočasnjene gospodarske rasti in neslutenih sprememb na področju mecenstva. Vzpenjajoče se meščanstvo ni moglo naenkrat zapolniti vrzeli, ki je nastala po jožefinskih reformah, ko so izginile cerkvene bratovščine in se je zatresel temelj cerkvenega gospodarstva. Prav tako je plemstvo postopno odstopalo svoj privilegiran položaj vitalnejšemu meščanskemu razredu. Umetnostno proizvodnjo je tako najbolj zavrlo pomanjkanje javnih naročil, saj na deželni ravni ni bilo dovolj močnih posvetnih ustanov, ki bi lahko prevzele takšno nalogo. Zato ima ohranjeno gradivo v veliki večini intimen, zaseben značaj. Umetnost je v tem svojem segmentu dala najboljše rezultate.
Gradivo za razstavo Meščanska slika časovno obseže obdobje od začetka 19. stoletja, vso njegovo prvo polovico in se izteče z življenji najvidnejših predstavnikov Karingerja in Pernharta na začetku sedemdesetih let 19. stole-tja. V zgodovinskem smislu gre za živahno obdobje narodnega preroda in izoblikovanja nacionalne identitete, ki je doseglo enega od mejnikov v marčni revoluciji leta 1848. V tem času je živel France Prešeren; dvestoletnico njegovega rojstva slavimo prav prihodnje leto. Hkrati je to obdobje francoske okupacije in živahne politične dejavnosti Ljubljane, ki je bila glavno mesto Ilirskih provinc; v tem času smo Slovenci dobili časopis v svojem jeziku, urejeno šolstvo in posebej Ljubljana urejeno infrastrukturo. Leta 1824 so bile za trenutek v Ljubljano uprte vse oči Evrope, saj se je tu odvijal kongres Svete alianse, ki so se ga udeležili najvidnejši politiki in vladarji Evrope: knez Metternich, avstrijski cesarski par, ruski car, neapeljski kralj in drugi.
Slogovno je slikarstvo tega časa zelo heterogeno. Sega od klasicizma in bidermajerja prek romantike do začetkov realističnega slikarstva, ki ga nakazuje pozno delo Antona Karingerja. Vsebinsko je omejeno na dela za meščanskega naročnika, torej posvetna dela, cerkveno slikarstvo smo izvzeli. Meščan tistega časa je živel v okolju, ki je današnjemu v marsičem podobno. Primerjamo lahko vsaj gospodarski dvig, spremembo ekonomije, intenzivno strukturiranje meščanskega razreda glede na ekonomsko uspešnost. Najpremožnejši so kot statusni simbol svoje nove moči naročali portrete, krajine, tihožitja in celo žanrske prizore za okrasitev svojih domovanj in hkrati v dokazilo lastne pomembnosti kot trajni spomin za dediče in prihodnost.
Iz tega obdobja hranimo v Narodni galeriji kvalitativno in kvantitativno najbolj obsežen slikarski fond v primerjavi z drugimi obdobji ali v primerjavi z drugimi muzejskimi ustanovami. To se odraža tudi v stalni zbirki Narodne galerije. S pritegnitvijo gradiva, ki ni razstavljeno, ampak se skriva v depojih, si obetamo, da bomo velik del galerijskih slik katalogizirali in predstavili slovenski javnosti.
Poleg pomembnosti gradiva je bil pobuda za pričujočo razstavo tudi uspeh razstave Slovensko bidermajersko slikarstvo iz Narodne galerije v Ljubljani, ki smo jo pripravili za Muzej za umjetnost i obrt v Zagrebu kot odgovor na slikarski del njihove razstave Bidermajer u Hrvatskoj. Razstavo smo postavili v Zagrebu marca in aprila 1998. Razstavljeno gradivo je pokazalo večjo kvaliteto v primerjavi s hrvaškim. Zaradi dobrega odziva publike smo se odločili, da bomo podoben izbor predstavili tudi slovenskemu občinstvu, še zlasti, ker je velik del tega gradiva javnosti dostopen le občasno in ga zaradi pomanjkanja prostora ne moremo vključiti v stalno zbirko v takem obsegu, kot bi želeli.
Za ljubljansko razstavo smo izbrali 143 slik najvidnejših avtorjev tega obdobja. To so portretisti Josip Tominc, Matevž Langus, Mihael Stroj, Anton Karinger in Pavel Künl; slednja dva sta zapustila tudi veliko število drugih motivov. Zlasti Karingerja pogosto uvrščamo med krajinarje in ob Marka Pernharta. Malo znana slikarka tihožitij Marija Auersperg bo predstavljena s tremi slikami. Kvalitetno drugo kategorijo izbranih slik predstavljajo dela Ludvika Cetinovića, krajinarjev Antona Hayneja in Franza Kurza von Goldenstein, Andreja Herrleina - ta je mdr. portretiral tudi mlado Julijo Primic, Viljem Künl in Mihael Brodnik.
Podatki o projektu:
- 143 slik
- 12 slikarjev od Franca Kavičiča, Jožefa Tominca, Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Pavla Künla in Marka Pernharta do Antona Karingerja
- več slik prvič razstavljenih in publiciranih
- razstavo spremlja katalog z uvodno študijo, kataložnimi enotami vseh 143 slik, reprodukcijami (barvne in črno-bele) in strokovnim aparatom (opisi stanja, provenience, seznami razstav, bibliografija, prerisi signatur itn.) ter časovno preglednico
|