Akademski slikar
in restavrator Miha Pirnat (roj. 1924) je prve likovne izkušnje pridobil na
Šoli za umetno obrt. Kasneje je znanje izpopolnjeval na študiju slikarstva na
takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti ter nato še dve leti na
restavratorski specialki, ki jo je zaključil leta 1957. Že v Šoli za umetno
obrt, kjer sta ga med drugimi, kakor tudi kasneje na akademiji, poučevala Zoran
Didek in Maksim Sedej, se je navdušil za slikanje akvarelov, ki so postali del njegovega
intimnega, osebnega doživljajskega sveta.
V Pirnatovem avtorskem slikarskem delu torej prevladuje akvarelna tehnika, slikanje v olju
pa je mnogo manj zastopano. Akvarel je hitra tehnika, zato je razumljivo, da ga
je vzljubil, ker mu je časa vedno primanjkovalo. Večinoma gre za krajinsko
tematiko, žanrskih prizorov je malo, naslikal pa je tudi nekaj avtoportretov,
kar je pri akvarelistih na splošno precej redko. Motive je iskal v bližnji
okolici doma ali pa v Ljubljani, kjer je obiskoval šolo. Kasneje je slikal v
prostem času, ob koncu tedna, ali pa kot sprostitev po napornem terenskem
restavratorskem delu, ko je bil ločen od doma in družine. Tovrstno slikarsko
delo mu je včasih zadovoljilo potrebo po izrazu umetniške ideje, drugič mu je
bilo oblika meditacije, včasih pa pripravljalna skica za oljno sliko. Že
akvareli iz začetnega obdobja, še pred študijem na akademiji, kažejo precejšnjo
virtuoznost, tako v kompoziciji kot v perspektivi ter v barvnem podajanju. Z
leti in s trdim delom je njegov uspeh pri slikanju akvarelov neprestano
naraščal.
Pirnatovi akvareli so
neposredni, lahkotni in ne prenatrpani, vendar je format poslikane površine
dostikrat precej zapolnjen, toda likovno nič manj bogat. Tu ni popravljanja –
ali akvarel uspe ali pa ne; s popravljanjem bi nastal samo zmazek. Med
njegovimi akvareli zagotovo ne bomo našli česa takega.
Na nekaterih
zgodnejših akvarelih je kolorit še zelo intenziven in je po načinu slikanja
blizu oljnemu slikarstvu (Benetke,
1947), kasneje pa prevladuje precej bolj umirjena barvna skala, in akvareli
pridobivajo na zračnosti in lahkotnosti, kar sicer velja za večji del njegovih
akvarelov. Posamezni motivi precej variirajo, od čustveno nabitega vzdušja do
umirjenega, intimnega razpoloženja v krogu domačih, in zato ni nič čudnega, da
domače interierje upodablja s tako
ljubeznijo. To je prepričljiv dokaz,
kako zelo je navezan na svoje bližnje, v krajinskih motivih pa je čutiti
navezanost na našo lepo slovensko zemljo.
Najštevilčnejši so
v njegovem opusu krajinski motivi v različnih letnih obdobjih, saj se je prav
tovrstni tematiki Miha Pirnat največ posvečal. Zvesto po naravi sta izražena
perspektiva in karakter prostora in oboje, dopolnjeno še z lahkotnimi barvami,
omogoča takojšnjo prepoznavnost. Med tovrstnimi motivi je mnogo kmečkih domačij
in različnih podeželskih zgradb, vaških vedut ali delov naselij, največ pa je
motivov sevniškega gradu in okolice ter Hrastovelj, oba motiva pa sta tesno
povezana z njegovim strokovnim restavratorskim terenskim delom. Tretja
najpogostejša tematika so Banjole z bližnjo okolico. Prijetno nas preseneti
tudi z umirjenimi gozdnimi motivi, ki so ravno pravšnji za dolge sprehode in
potepanja. Redko naletimo na krajinski motiv, v katerem ni v taki ali drugačni
obliki zastopano drevje, mnogokrat celo v prvem planu.
Posebno doživete
in idilične so nekatere morske vedute,
ki kar izžarevajo neko skrivnostno razpoloženje, mirno zrcaljenje na vodni
površini, prežeto z nostalgičnim hrepenenjem – morje je imel zelo rad. Ti
motivi so nastali večinoma med poletnim oddihom, ko je v krogu svoje družine
pozabil na vsakdanje skrbi. Tudi v drugih primorskih motivih, vključno s
Hrastovljami, je čutiti neko vedrino, optimizem in umirjenost.
Bolj kot v
slikarskih je Miha Pirnat poznan v restavratorskih krogih, saj je eden od
začetnikov organiziranega restavratorstva v Sloveniji. Večino svojega
strokovnega dela je posvetil restavratorstvu na področju slikarstva, tako
posegom na stenskih poslikavah kot na »štafelajnem« slikarstvu. Sodeloval je
pri izvajanju restavratorskih posegov na mnogih pomembnih slovenskih kulturnih
spomenikih, pa tudi na širšem območju takratne države. Želja po izkušnjah in
znanju ga je vlekla v svet, in tako je prišel v stik s strokovnjaki, ki so
restavrirali stenske poslikave po srbskih in črnogorskih pravoslavnih cerkvah.
Ker se je izkazal z znanjem in izkušnjami ter predanostjo delu, se mu je
ponudila priložnost, da je v Egiptu in Sudanu z jugoslovansko ekipo
restavratorjev sodeloval pri reševanju koptskih in staroegipčanskih stenskih
poslikav; le-te bi bile sicer izgubljene, ker bi jih po dokončanju asuanskega
jezu zalila voda.
Med drugim je
restavriral tudi Tizianov poliptih
»Assunta« iz Dubrovnika. Od slovenskih naj omenimo samo nekaj obsežnih
restavratorskih posegov: stenske poslikave v hrastoveljski cerkvi, v Lutrovski
kleti v Sevnici, strop v brežiškem gradu, podeželske cerkve s pomembno gotsko
poslikavo, sakralni objekti na potresnem območju v okolici Kobarida, podeželske
kmečke freske ter mnogo oljnih slik na platnu (Metzingerjeva in Cebejeva dela,
slike velikega formata iz strunjanske cerkve itd.).