Od blizu …

Funkcija ključa je povezana z odpiranjem in zapiranjem, vključevanjem in izključevanjem, zato ima podobno vlogo tudi v simbolnem svetu. Na Japonskem je ključ simbol napredka, saj je z njim mogoče odpreti vrata skladišča riža.

Posedovanje ključa torej omogoča nadzor in moč, zato ga pogosto srečujemo kot simbol kraljevske oziroma vladarske moči pa tudi duhovne avtoritete. V krščanskem svetu so ključi pomemben atribut svetnikov, kot sta sv. Peter in sv. Servacij, šop ključev pa pri sebi nosita tudi sv. Marta in sv. Cita, zaščitnici gospodinj in služabnikov. Zlat in srebrn ključ, ki ju je sv. Petru izročil Jezus, simbolizirata prenos oblasti in ju kot svojo insignijo uporabljajo tudi papeži.

A ključi ne odpirajo samo vrat hiš in mest, temveč simbolično odpirajo tudi duhovni prehod v neko stanje. Ključi Janusa, rimskega boga vhodov, vhodnih vrat in začetka, so odpirali solsticijska vrata ter s tem vstopanje v začetno in končno fazo letnega ciklusa.

Tudi ključ, ki ga v rokah drži grof Jurij Gottfrid (Bonfrid) Lamberg nakazuje pomembno funkcijo in čast, ki je bila portretirancu in njegovi družini zaupana od samega cesarja. Predstavlja dedni častni urad komornika – eno od sedemnajstih formalnih in častnih funkcij, ki je nakazovala odličnost posameznika in se je izvajala ob posebnih priložnostnih, kot je dedni poklon podložnih stanov novoizvoljenemu cesarju. Komornik je tako svoj urad predstavljal z zlatim ključem, posutim z dragimi kamni. Vendar je Lamberg ta naziv dobil šele leta 1664, tako kot naziv komtur nemškega viteškega reda avstrijske province. Ob dednem poklonu cesarja Leopolda I. 13. septembra 1660 je imel Jurij Gottfrid še naziv praporščak, zato je ob prihodu cesarja pri cerkvenem vhodu lahko držal plapolajoči prapor, ko so vitezi in gospodje vstopali v cerkev. V njeni notranjosti je lahko s praporjem stal desno od deželnega kneza, med poklonitvijo pa levo od njega. Lahko je sedel tudi pri slavnostni večerji, ki so jo ob obisku priredili za cesarja.

Ključ lahko vidimo tudi na sliki grofa Leopolda Lamberga, njegovega sorodnika iz boštanjske veje Lambergov, ki jo je naslikal Valentin Metzinger in krasi slavnostno dvorano Narodne galerije.

Ključ na umetnini si lahko od blizu pogledate v 6. dvorani stalne zbirke Narodne galerije.

Med najstarejše omembe tega sadja v literaturi štejejo vrstice v Homerjevi Odiseji, v kateri se hruška skupaj s figami, jabolki in granatnimi jabolki omenja v 7. spevu kot dar bogov, ki raste na vrtu kralja Alkinoja, vladarja srečnega ljudstva Fajakov na otoku Sheriji (današnji Krf).

Hruška ima po navadi pozitiven pomen zaradi svojega sladkega okusa. Rimski pisec Plinij starejši v Naravoslovju omenja več vrst hrušk, tudiTiberiano, ki je svoje ime dobila po rimskem cesarju Tiberiju, saj je ta nadvse rad užival v njenem sladkem soku. V antiki so hruško povezovali z boginjo ljubezni Afrodito (Venero) zaradi njene oblike, ki spominja na žensko telo in maternico. Kipe posvečene boginji Heri (Junoni) pa naj bi rezbarili prav iz hruškovega lesa.

V umetnosti se hruška v primerjavi z jabolkom pojavlja manj pogosto. Njene upodobitve najdemo že na pompejanskih poslikavah (45–79 n. št.) in rimskih mozaikih. Hruška pa poleg jabolka pogosto spremlja tudi upodobitve Marije z Jezusom, na katerih je simbol Kristusovega utelešenja in njegove ljubezni do človeškega rodu. Med najbolj znane upodobitve Marije z detetom in hruško zagotovo sodi t. i. Madonna Alzano beneškega renesančnega slikarja Giovannija Bellinija (ok. 1485, Accademia Carrara, Bergamo).

Sedeča Marija z detetom v Narodni galeriji pa je delo neznanega rezbarja, ki je nastalo po severnjaških vzorih, kot so bakrorezi Mojstra E. S. Najdena je bila v neki hiši v Šempetrskem predmestju. Predstavlja Marijo, ogrnjeno s težkim plaščem, ki popolnoma prekriva prestol in njeno telo. V rokah drži hruško, po kateri ljubko sega mali Jezušček.

Gotski kip si lahko v živo ogledate v Sokolski dvorani Narodne galerije.

Krona (tudi venec) ima v simboliki pomen superiornosti – njeno mesto je na vrhu (na primer na glavi) in zato nakazuje nekaj, kar je po vrednosti nad vsem. Njena krožna oblika je znak popolnosti. Simbolizira dostojanstvenost, oblast, dostop do višjih nivojev in sil. Poleg žezla in vladarskega jabolka je ena glavnih kraljevskih oziroma vladarskih insignij.

Krone in vence so polagali na glave zmagovitih vojskovodij, učenjakov, genijev, pesnikov in športnih zmagovalcev. V zahodnem svetu so jih na glave vladarjev po tradiciji polagali predstavniki duhovne oblasti (papeži, škofje), s čimer je bil vladar simbolično izbran tudi od boga.

V krščanstvu se s krono srečujemo pri upodobitvah Marije, ki je na ta način prikazana kot kraljica neba. Trnova krona je simbol Kristusovega trpljenja in smrti na križu. Pogosto pa se krona pojavlja tudi kot atribut nekaterih svetnikov in mučencev, ki so bili plemiškega rodu, ali nakazuje njihovo zmago nad grehom in smrtjo. Krone tako spremljajo svetnike, kot so sv. Alojzij Gonzaga, sv. Ludvik Touluški, sv. Katarina, sv. Barbara, sv. Elizabeta Ogrska.

Včasih je lahko odsotnost nekega predmeta ravno tako povedna kot njegova prisotnost. Ob Mariji Tereziji na žametni blazini z zlato obrobo opazimo tri krone – sama roko polaga na nadvojvodsko krono Avstrije, za njo je ogrska krona sv. Štefana, sledi pa ji še češka krona sv. Venčeslava. Vse tri krone predstavljajo njene pridobljene nazive. Marija Terezija je bila nadvojvodinja Avstrije ter ogrska in češka kraljica. Manjka pa krona Svetega rimskega cesarstva (danes v Wiener Schatzkammer, Dunaj), mojstrski otonski zlatarski izdelek iz emajla, dragih kamnov in biserov, ki so jo od 10. stoletja pa do 1806 polagali na glave cesarjev Svetega rimskega cesarstva.

Marija Terezija namreč nikoli ni bila okronana za cesarico. Do cesarskega naziva in krone so bili upravičeni le moški. Ker Marijin oče Karel VI. ni imel živečih moških potomcev, ji je s pragmatično sankcijo zagotovil prevzem oblasti habsburških dednih dežel, ki bi sicer prav tako pripadala le moškim potomcem. Ta čast je pripadla le njenemu možu Francu Štefanu Lotarinškemu, ki je bil leta 1745 okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva, s tem pa je tudi ona dobila naziv cesarice. Manjkajočo cesarsko krono najdemo na portretu vladaričinega soproga, Franca I. (8. dvorana Narodne galerije).

Portreti so v plemiških domovanjih lahko sestavljali cele galerije prednikov, s katerimi so lastniki dokazovali svoje staro poreklo in dostojanstvenost. Skoraj vsak plemiški dom pa je na steni imel tudi vladarja. A le redki so si lahko privoščili portret izpod čopiča cenjenega dunajskega dvornega slikarja Martina van Meytensa. Portret vladarice je krasil Cekinov grad, imenovan tudi Leopoldsruhe, ki ga je začel v sredini 18. stoletja graditi grof Leopold Lamberg. Sam je živel med Ljubljano in Dunajem in je bil s funkcijo cesarskega komornika dobro zapisan na tamkajšnjem dvoru, kar mu je omogočalo dostop do imenitnih umetnikov, kot je bil van Meytens.

Umetnino si lahko v živo ogledate v Slavnostni dvorani Narodne galerije.

Presta je pecivo, narejeno iz kuhanega krušnega ali vzhajanega testa iz moke, vode in soli. Njena oblika se je skozi čas spreminjala. V visokem srednjem veku so imele preste obliko štručke s kratko zavihanima konicama, kasneje pa se je pojavila bolj paličasta oblika, zvita v črko B ali osmico.

Na Slovenskem naj bi se prestarstvo razvilo v dominikanskem samostanskem okolju na območju Velesovega, Adergasa in Trat. Velesovsko prestarstvo je zamrlo v času prve svetovne vojne, a se je obrt prenesla v Vodice, kjer še danes pečejo preste po starem adergaškem receptu.

Beseda naj bi izvirala iz latinskega izraza bracchium (mali roki) in se kot die Brezel prenesla v nemško obliko, iz nje pa se je oblikovala slovenska beseda presta. Druga možnost latinskega izvora pa je beseda pretiola, ki pomeni zahvalno darilo.

Vse oblike preste naj bi izvirale iz rimskega okroglega kruha, ki je imel že v antiki kultni pomen. Ta se je ohranil tudi v zgodnjem krščanstvu, saj je presta veljala za obhajilni kruh.

Največ prest se je speklo prav v adventnem in postnem času, ko je bilo uživanje mesa, mlečnih izdelkov in jajc prepovedano. Na sliki Boj med pustom in postom Pietra Bruegla st. (Umetnostnozgodovinski muzej, Dunaj) se tako pojavi kot atribut personifikacije Posta, ki se izstradan bojuje s požrešnim Pustom.

Tako kot njena oblika je tudi pomen preste zapleten. V krščanski ikonografiji ima presta lahko več pomenov. V srednjem veku je simbolizirala roke, v molitvi (praviloma k Sveti trojici) prekrižane na prsih, v istem času pa se začne pojavljati tudi kot simbol pekovskega ceha.

V nizozemski kulturi se presta pogosto pojavlja kot simbol krhkosti, opozarja na minljivost življenja ter njegovo vpetost med dobrim in zlom. Ponekod se presta pojavlja tudi kot simbol sreče, zato jo v Porenju pečejo za novo leto. Po drugi strani pa s svojo obliko, ki spominja na srce, aludira na (pogosto zapleteno) ljubezen.

Presta na sliki baročnega slikarja Fortunata Berganta je podobna tisti, ki jo izdelujejo v nemškem mestu Biberbach in pri kateri prepletena konca testa posnemata preplet človeških prstov. Prestar poleg Ptičarja velja za edino žanrsko upodobitev v Bergantovem opusu, njegov pomen pa je večplasten. Zaradi preste so v preteklosti upodobitev razlagali kot personifikacijo Okusa. Skupaj z brezzobim in izzivajočim nasmehom pa Prestardeluje, kot da je tudi sam "zvit kot presta" in je s svojo pojavo gledalca že v času nastanka predvsem dobro nasmejal.

Presto in nasmejanega Prestarja si lahko ogledate v 8. dvorani Narodne galerije.

Knjigo povezujemo z znanjem in modrostjo. Kot nosilka znanja uživa posebno čast. Stare in redke knjige tako kot umetnine hranijo v posebnih knjižnih zbirkah, muzejih, galerijah, arhivih in zasebnih zbirkah. Z izumom tiska in razvojem pismenosti je njena vsebina postala dostopna širšim množicam, včasih pa so imele dostop do knjig in knjižnic le omejene skupine ljudi.

V umetnosti se knjiga pogosto pojavlja. Opazimo jo kot atribut v rokah apostolov, evangelistov, spremlja pa tudi številne svetnike, s čimer poudarja njihovo učenost ali avtorstvo določenih pomembnih spisov. Tako so štirje evangelisti s svojimi simboli – sv. Luka (vol), sv. Matej (angel), sv. Janez (orel) in sv. Marko (krilati lev) – upodobljeni v trenutku zapisovanja besed. Tudi sv. Hieronim, eden izmed štirih cerkvenih očetov, ki je najbolj znan po Vulgati, latinskem prevodu Svetega pisma, se v umetnosti največkrat pojavlja prav med prevajanjem in zapisovanjem besed v nastajajoče sveto besedilo.

Knjiga z grškima črkama alfa in omega predstavlja Jezusa, branje pa se kot pomemben motiv pojavlja tudi v prizorih Marijinega življenja. Marijina mati Ana jo kot majhno deklico uči brati, pri upodobitvah oznanjenja pa Marijo srečujemo ravno sredi branja.

Knjiga se lahko pojavlja zaprta ali odprta. Odprta knjiga svojo vsebino bralcu razkriva, po drugi strani pa je vsebina zaprte knjige nedotakljiva, bralcu nedostopna, skrivnostna in lahko predstavlja nekaj negativnega. Tako je zaprta knjiga s sedmimi pečati, na kateri sedi jagnje božje, znamenje apokalipse. Po legendah naj bi odprta knjiga pod šapo krilatega leva sv. Marka simbolizirala Beneško republiko v obdobju miru, zaprta pa čas, ko so jo pretresali vojni spopadi.

Knjige in knjižne police so kot statusni simbol pomemben del plemiških in meščanskih portretov. Z njimi je poudarjena portretirančeva izobraženost pa tudi premožnost, saj knjige niso bile poceni. Tudi na družinskem portretu, ki ga je naslikal bidermajerski slikar in izvrsten portretist Jožef Tominc, opazimo knjigo z napisom Hipocr[at]. Ta namiguje na zdravniški poklic upodobljenca, dr. Dimitrije Frušića (1790–1838), in poudarja pomen izobrazbe, ki se je poleg družine, zasebnosti in narave kot vrednota razvijala prav v času vzpona meščanskega sloja med letoma 1820 in 1870. Srbski zdravnik, jezikoslovec in novinar se je leta 1819 z družino preselil v Trst, kjer je postal član tržaške kulturne elite in aktivno sodeloval pri gradnji tamkajšnje bolnišnice Ospedale Maggiore.

Družino dr. Frušića z ženo Jovanko, sinovoma Čedomilom in Dušanom ter hčerko Milico si lahko v živo ogledate v 13. dvorani Narodne galerije.

V rimski mitologiji je bila košuta posvečena Junoni – boginji ljubezni in zakonske zveze. Povezovali so jo z materinskostjo, nežnostjo in sramežljivo lepoto, zato ni nenavadno, da se v pravljicah kraljične mnogokrat spremenijo v košuto. Košuta z zlatimi rogovi ali jelen se pojavljata tudi kot spremljevalca grške boginje lova Artemide.

Na podlagi zapisov antičnih piscev Plinija starejšega in Aristotela so v srednjem veku verjeli, da je žival mogoče privabiti z glasbo, ob njenem zamaknjenju pa jo je tako mogoče tudi ujeti.

Košuta in tudi jelen v srednjeveških besedilih nastopata kot sovražnika kač. Sežiganje jelenjih rogov naj bi odganjalo kače. Obenem pa naj bi košuta kače iz njihovih gnezd izvabila tako, da je skozi nosnice izpihala vročo sapo oziroma slino, nato pa jih je poteptala s kopiti. Navedeno je lahko hitro prevzela krščanska simbolika kot zmago dobrega nad slabim, saj na tak način tudi Kristus potepta hudiča.

Ker ima žival zelo izostren sluh, se upodablja kot alegorija sluha. Predstavlja tudi vitalnost in dolgoživost, saj so verjeli, da zna bolna košuta sama poiskati zdravilo zase, v jelenovem levem rogu pa naj bi se celo skrivala zdravilna moč, ki zmore ozdraviti marsikatero bolezen.

Košuta pa nastopa kot atribut sv. Tilna oziroma Egidija. Ta je živel odmaknjeno, puščavniško življenje in se je ves čas prehranjeval s koreninicami in rastlinjem, s čimer je krepil svojo vero. V hudi zimi, ko je rastlinja primanjkovalo, pa naj bi bog k njemu poslal košuto, da se je puščavnik lahko hranil z njenim mlekom.

Sv. Tilna s košuto iz okoli 1505 je izdelal poznogotski rezbar, ki ga imenujemo tudi Mojster Trbojske Marije. Gre za zasilno ime, saj umetnikovega pravega imena ne poznamo. Dobil ga je po lepem kipu Marije z Jezusom iz Trboj pri Kranju. Sv. Tilen pa je v Narodno galerijo prišel iz župnijske cerkve na Bledu.

Košuto s sv. Tilnom si lahko ogledate v Sokolski dvorani Narodne galerije.

Riba je simbol elementa vode, v kateri živi. Je tudi simbol življenja in plodnosti, saj se hitro množi, samica pa ob drstenju odloži številne ikre.

Na Kitajskem je tako kot zmaj simbol sreče.

V krščanski simboliki riba ponazarja Kristusa, in sicer zaradi gesla v grščini, katerega kratice »Iesus Christos Theou Yios Soter« (Jezus Kristus Sin božji in Odrešenik) sestavljajo ICTYS, grško besedo za ribo. Tudi Jezus je pogosto prikazan kot ribič, verniki pa kot ribe.

Kot atribut se pojavlja pri upodobitvah Tobije z nadangelom Rafaelom, saj je ta po legendi iz ribjega žolča izdelal zdravilo, ki je Tobijevega očeta ozdravilo slepote.

Sv. Zenonu, ribiču iz Verone, riba visi s škofovske palice, s šopom ključev v ustih pa spremlja sv. Bena iz Meissna, zavetnika Bavarske.

Ribo na knjigi, ki jo v rokah drži putto in jo je ob sv. Urhu naslikal baročni slikar Anton Cebej, bi lahko povezali tudi s Kristusom in božjo besedo, a se ta pravzaprav navezuje na legendo, povezano s svetnikovim življenjem. Ta pravi, da je sv. Urh neki četrtek zvečer obedoval s škofom Konradom, prijateljem iz Konstance. Zapletla sta se v dolg pogovor in ob tem nista opazila, da se je že zdanilo. Ko je do Urha pristopil sel augsburškega kneza s pismom, mu je svetnik nevede, da je že petek, ponudil ostanek mesa z mize. Petek je namreč postni dan in zato uživanje mesa na ta dan ni bilo dovoljeno. Sel je hotel Urha očrniti pred knezom in ga zatožiti, da ne spoštuje zapovedi, a ko je knezu hotel na mizi pokazati meso, se je to že spremenilo v ribo.

Sv. Urha z ribo si lahko ogledate v 7. dvorani Narodne galerije.

Če velja lev za kralja živali, potem je orel kralj vseh ptic. Verjeli so, da naj bi letal višje od vseh ptic – dvignil naj bi se tako visoko, da je lahko dihal zrak olimpskih bogov, zato ni naključje, da je postal simbol vrhovnega grškega boga Zevsa. Grki so v orlovem letu skušali razbrati sporočilo bogov in napovedati dogodke v prihodnosti.

Že od rimskih časov se orel pogosto pojavlja kot državni simbol. Tega so prevzeli tudi bizantinski in nato nemški cesarji. Dvoglavi orel z žezlom in vladarskim jabolkom v krempljih je tako postal simbol Svetega rimskega cesarstva in kasneje avstrijske monarhije. Beloglavi orel pa je državni simbol Združenih držav Amerike.

Orel je imel pomembno vlogo v vladarskem oziroma cesarskem kultu že od antike. Ko so telo mrtvega cesarja zažgali na grmadi, so svečeniki spustili orla, ki naj bi njegovo dušo odnesel v onostranstvo.

Prav tako velja za simbol pravičnega, velikodušnega in dobrotljivega vladarja, saj skrbi za dobrobit šibkejših živali – ko se do sitega naje, jim prepusti del plena, okoli njegovega gnezda pa živijo številni manjši ptiči, ki se hranijo z ostanki. Tako tudi podložniki živijo od dobrotljivosti svojega gospodarja.

Krščanska simbolika je orla povezovala z vstajenjem in duhovnim preporodom krsta – ko naj bi orel začutil, da mu od starosti pešajo moči, naj bi poletel k soncu, ki mu je sežgalo staro perje, nato pa naj bi se še trikrat potopil v bister tolmun, od koder je nato vstal popolnoma prerojen.

Besedila govorijo tudi o tem, da orel lovi in pobija kače – kar razlagajo s premagovanjem zla. Pojavlja se kot atribut evangelista Janeza – besede njegovega evangelija se pnejo visoko v nebo kot orel.

Neapeljski slikar Luca Giordano, ki so ga zaradi hitrega načina slikanja imenovali kar Luca fa presto (Luka “naredi takoj”), je orla vključil v prizor priljubljenega grškega mita o Prometejevi kazni. Ta je Prometeja doletela, ker se je uprl Zevsu. Zevs je namreč ljudem odvzel ogenj, saj jih je hotel iztrebiti in narediti prostor za novo raso. Ker so se mu ljudje smilili, je Prometej odlomil sončni žarek in ga dal ljudem. Zevs pa ga je zaradi neposlušnosti dal za kazen prikleniti na skalo Kavkaza, kjer mu je orel vsak dan ob isti uri kljuval jetra. Tako se Prometej pogosto pojavlja kot predpodoba Kristusovega trpljenja na križu.

Priklenjenega Prometeja z orlom si lahko ogledate v 5. dvorani Narodne galerije.

Simbolika kače je v svetovnih kulturah izjemno bogata in raznolika pa tudi diametralno nasprotujoča si. Ta žival ima pomembno vlogo v kozmosu in pri nastanku sveta ter njegovih pojavih. Njena simbolika se pogosto neločljivo prepleta s simboliko zmaja, saj je ta veljal za veliko kačo.

Pri Huičolih, mehiških domorodcih, naj bi dvoglava kača obkrožala svet in s svojima čeljustma na vzhodu in zahodu pljuvala vzhajajoče in požirala zahajajoče sonce. V mehiških in drugih srednjeameriških religijah je podobo pernate kače prevzel vrhovni bog, ki so ga pri Aztekih imenovali Quetzalcoatl, pri Majih pa Kukulkan.

Uroboros, kača, ki grize svoj rep, je simbol časa oziroma večnosti in se pojavlja na nagrobnikih.

V grški mitologiji je kača povezana s preudarnostjo, saj se pojavlja kot sveta žival grške boginje modrosti Atene. Povezuje se tudi z bogom Apolonom in njegovim sinom Asklepijem, bogom zdravilstva. Njegova palica, okrog katere se ovija kača, je še danes simbol medicine in lekarništva, saj so že v antiki iz kačjega strupa izdelovali zdravila in protistrupe, poleg tega pa se kača z levitvijo "pomlajuje" in si tako podaljšuje življenje.

Levitev je našla mesto tudi v krščanskem svetu kot simbol preporoda v večno življenje. Omenja jo Matejev evangelij – ko kači stara koža postane pretesna, se posti štirideset dni, zleze skozi špranjo med dvema skalama in nato v enem kosu odvrže staro kožo.

Po drugi strani je njena vloga največkrat negativna. Proti kačam se borijo številni grški junaki – Heraklej je kačo, ki jo je nadenj poslala Hera, premagal že v zibki, kasneje pa je pokončal še Lernajsko hidro. Perzej je z enim zamahom odsekal glavo Meduzi s kačami namesto las. Kače so pokončale tudi trojanskega svečenika Laookonta z njegovima sinovoma, ko je Trojance svaril pred sumljivim darilom v podobi lesenega konja.

Kača se tako znajde v vlogi bitja, ki na svet prinaša zlo in se je zato treba proti njej na vsak način boriti. Podobo kače, včasih tudi krokodila, je imel egipčanski bog kaosa in gospodar pekla Apep (Apofis), ki je živel globoko v podzemlju in je bil nasprotnik sončnega boga Raja. V krščanstvu se je kača zakoreninila kot simbol hudiča, zla, greha in skušnjave. Kača je kriva za izvirni greh človeštva, ker je zapeljala Evo. Marija, ki predstavlja novo Evo, je tako v vlogi Brezmadežne upodobljena, kako z nogo stopa kači na glavo – je ne posluša (tako kot pred njo Eva), ampak jo premaga.

Kača (gad ali egipčanska kobra) igra ključno vlogo pri smrti zadnje egipčanske kraljice Kleopatre. Dogodek, ki ga opisujejo rimski antični pisci, Plutarh, Strabo in Kasij Dion, je postal izjemno priljubljen motiv v umetnosti, še posebej v slikarstvu. Ko je Kleopatra izvedela, da je bil njen ljubimec Mark Antonij premagan in da je zaradi tega storil samomor, se je zaprla v kamnito grobnico in si tudi sama sklenila vzeti življenje. Po nekaterih različicah naj bi umrla tako, kot naj bi umirali faraoni, ki so s pikom svete kobre prešli v nesmrtnost. Kleopatra naj bi si tako na prsi pritisnila kačo, ki se je skrivala v košari s figami. Pojavljajo pa se tudi druge različice, da je umrla zaradi mešanice strupov oziroma strupenega mazila, ki si ga je nanesla na kožo. Umrla je 12. avgusta 30 pr. n. št., stara 32 let, z njo pa je umrla dinastija Ptolemejcev.

Zmaj je bajeslovno bitje, ki se pojavlja skorajda v vseh svetovnih kulturah. Je čuvaj dragocenosti in skritih zakladov, ki ga je treba premagati, če hočemo priti do njih. Simbolika zmaja, imenovanega tudi velika oziroma največja kača, se prepleta s simboliko kače, saj med njima v preteklosti niso razlikovali.

Zmaj v vzhodnih kulturah predstavlja simbol blaginje, sreče, moči, modrosti in ga kot nebeško, ustvarjalno in urejevalno moč povezujejo s cesarjem. Precej pozitivno vlogo ima tudi v heraldiki. Kot varuh in strah vzbujajoč nasprotnik se pojavlja na grbih dežel, mest in plemiških družin. Zmaj v ljubljanskem mestnem grbu je povezan z mitološko zgodbo o Jazonu, ki je z ukradenim zlatim runom na ladji Argo bežal pred kraljem Ajtesom prek Črnega morja, Donave in Save vse do Ljubljanice. Ladjo so Argonavti razstavili in jo želeli prenesti vse do Jadranskega morja, a so ob jezeru ob izviru Ljubljanice naleteli na strašno pošast – zmaja, ki so ga seveda uspešno premagali.

Z izjemo heraldike oziroma grboslovja pa ima zmaj v zahodnem krščanskem svetu izrazito negativno konotacijo. Srednjeveški bestiariji pravijo, da naj bi bila domovina zmajev vroča Etiopija, kjer so imeli svoj brlog v središču same zemlje. Poleg ostrega zobovja in bruhanja ognja naj bi največjo nevarnost predstavljal zmajev rep, v katerem se je skrivala njegova nepredstavljiva moč. Z njim so z lahkoto premagali tudi največje živali, na primer slona, ki so ga ovili s svojim repom in ga zadušili. A ko je slon umrl, je padel na zmaja in ga pokopal pod seboj. Tako pravzaprav zmaj sam sebi skoplje jamo.

Pojavlja se tudi kot atribut nekaterih svetnikov – spremlja sv. Marjeto in sv. Marto, sicer pa sta v krščanskem svetu glavna zmagovalca v boju z zmajem nadangel Mihael in sv. Jurij.

Zmaj velja za demonsko bitje in je tako kot kača prispodoba za hudiča, satana oziroma zlo in herezijo. V taki vlogi lahko razumemo tudi zmaja na sliki Hansa Georga Geigerja von Geigerfelda. Srdit boj sv. Jurija s pošastjo se namreč dogaja v konkretnem okolju. V ozadju lahko prepoznamo ribniški grad, nad njim pa na hribu grad Ortnek in grajsko cerkev sv. Jurija, za katero je ta slika nastala. Prav to področje je bilo v času nastanka slike po vizitacijah sodeč pravo leglo barbarstva in herezije. Slika tako predstavlja simbol protireformacijskega boja proti hereziji.

Dramatičen boj med dobrim in zlom si lahko ogledate v Slavnostni dvorani Narodne galerije.

Napise na umetninah srečujemo v različnih oblikah, včasih se pojavljajo kot besedila na naslikanih zvitkih in knjigah ali pa kot v kakšnem stripu prihajajo iz ust upodobljencev v določenem prizoru. Na portretih, še posebej plemiških, se pogosto srečujemo s krajšimi besedili na nedefiniranem enobarvnem ozadju, ki sporočajo podatke o identifikaciji upodobljenca, njegovih nazivih in funkcijah, starosti itd.

V ozadju podobe psa, ki ga je na pisani preprogi naslikal Anton Karinger, poleg nagobčnika, oblačila, klobuka, čutarice in krožnička na steni opazimo z žebljičkom pritrjeno tablico z napisom:

Ich höre mich loben

Ich höre mich greifen

als einen vierfüßiger

Nathan den Weisen.

(Slišim, da me hvalijo,

slišim, da me dražijo,

kot četveronožca

Natana Modrega.)

S kredo zapisano kratko besedilo v nemškem jeziku je šaljiv zapis, ki se navezuje na dramsko pesnitev Modri Natan (Natan der Weise) nemškega razsvetljenskega pisatelja in dramatika Gottholda Ephraima Lessinga (1729–1781). Natan je glavni lik tega dramskega dela, ki prikazuje dogajanje med križarsko vojno ter govori o judu Natanu, islamskem vladarju Saladinu in mladem krščanskem templjarju. Ti z modrostjo in strpnostjo presežejo razlike in nesoglasja različnih življenjskih nazorov, ki jih s seboj nosi njihova vera.

Dolgodlaki pinč naj bi pripadal Karingerjevi ženi Rozi in iz napisa sodeč je v njunem življenju in zakonu, ki je bil brez otrok, imel pomembno vlogo. Štirinožni kosmatinec je torej tako kot modri Natan pomagal zgladiti vsa nesoglasja, ki so se pojavila med zakoncema.

Delo si lahko ogledate v 13. dvorani Narodne galerije.

Umetnikov podpis in njegova lokacija je zavestno dejanje, ki vzpostavi navzočnost avtorja umetnine. Poleg podajanja informacije opazovalcu o samem avtorstvu pa podpis lahko razkriva tudi umetnikov odnos do samega umetniškega dela.

Avtor lahko svojo prezenco izrazi z uporabo imena in priimka, samo imena ali samo priimka, kratic, monograma, simbola, lahko pa tudi s svojim avtoportretom, ki ga spretno vključi v zasnovan prizor.

A tudi pri podpisih je treba biti previden, saj so bili ti lahko dodani kasneje in ne zagotavljajo avtorstva same umetnine. Včasih je kasnejšemu dodajanju podpisov botrovalo prepričanje, da je neka umetnina res delo določenega avtorja, pogosto pa se naknadni podpisi na umetninah znajdejo kot posledica neplemenitih namenov – z namenom zavajanja oziroma povečanja vrednosti umetniškega dela na umetnostnem trgu.

Podpisi umetnikov se začnejo pojavljati že v antiki, v zgodnjem in visokem srednjem veku pa so razmeroma redki. Pomen avtorstva začne ponovno prihajati v ospredje od 15. stoletja naprej, pravi razmah pa doživi v času zgodnje renesanse, ko se kolektivna zavest cehovskih ureditev začne umikati kultu posameznika in njegove kreativnosti. Če se je jamski človek pod jamsko poslikavo sramežljivo "podpisal" z obrisom svoje roke, so grški kiparji, Aristoklej, Praksitel in Poliklet, že ponosno klesali svoja imena na podstavke kipov. Med redkimi srednjeveškimi podpisi izstopa Giselbertus, francoski kipar, ki je svoje ime vklesal pod Kristusovo podobo na timpanonu s prizorom poslednje sodbe romanske katedrale v Autunu, medtem ko je dobrih tristo let pozneje nizozemski slikar Jan van Eyck na sliko Portretzakoncev Arnolfini svoje avtorstvo in prisotnost izrazil z "Jan van Eyck je bil tukaj" (Johannes de eyck fuit hic).

Tudi podpisi baročnega slikarja Fortunata Berganta so nekaj posebnega. Dodajal jih je na precej pomenljiva mesta – najdemo jih na zavihkih papirjev, ki jih v rokah držijo njegovi portretiranci, na robu Marijinega plašča, na meču sv. Pavla, v odprti knjigi pod podobo Brezmadežne, ki jo motri sv. Alojzij, in celo na sarkofagu, kamor polagajo telo mrtvega Kristusa. Na portretu svojega največjega mecena, barona Volbenka Danijela Erberga, se je podpisal kar na zavihek pomembnega pisma, ki ga ta drži v rokah. S svojimi podpisi se je Bergant tako simbolično umestil med svoje upodobljence.

Bergantov podpis na pismu barona Erberga si lahko ogledate v 8. dvorani Narodne galerije.

Kot že rečeno, so se različni napisi in besedila lahko pojavljali prosto plavajoči v prostoru, vrezani na naslikane kamnite in lesene elemente, na obrobah oblačil pa tudi na listih knjig in zvitkih oziroma napisnih trakovih.

Na poznogotski tabelni sliki, ki izhaja iz podružnične cerkve sv. Miklavža v Koritnem nad Čadramom, lahko opazimo več elementov, ki nam pomagajo razbirati vsebino umetniškega dela pa tudi okoliščine njegovega nastanka in lastništva.

Prikazuje Jezusovo molitev na Oljski gori, ki jo omenjajo Markov, Matejev in Lukov evangelij. A le Lukov evangelij omenja prisotnost angela, ki ga vidimo na levem zgornjem robu slike. Jezus je na Oljsko goro odšel po zadnji večerji in na vrtu Getsemani molil v agoniji ter potil krvavi pot, saj se je že zavedal krute usode, ki ga čaka. To zavedanje in posledična resignacija sta dodatno poudarjena z bližajočim Judo in legijo rimskih vojakov v ozadju, ki bodo Jezusa zajeli, pa tudi z napisnim trakom. Ta se v diagonali zvija od Jezusovih ust do podobe keliha in angela na vrhu skale ter pravi:

Pater mi, si non potest hic calix transire nisi bibam illum, fiat voluntas tua.

(Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!)

Kvalitetno poznogotsko delo je bilo v preteklosti pripisano nürnberškemu slikarju Michaelu Wolgemutu (1434–1519) in njegovi delavnici, v kateri se je učil tudi Albrecht Dürer (1471–1528), a nekatera odstopanja od značilnosti nürnberškega slikarstva kažejo na to, da bi delo lahko nastalo drugje, morda v alpskem prostoru.

Na spodnjem robu na sredini opazimo grb, na katerem je na rdečem ščitu upodobljeno kovaško orodje – nakovalo s kladivom. Gre za grb konjiškega župnika in savinjskega arhidiakona Valentina Fabrija, pod okriljem katerega so se v zadnjem desetletju 15. in prvem desetletju 16. stoletja obnavljale cerkve v Slovenskih Konjicah, Dobrli vasi in Vuzenici. Tako imenovani "govoreči grb" se navezuje na priimek naročnika ali vmesnega lastnika, saj faber v latinščini pomeni kovač, kar je bil tudi poklic očeta Valentina Fabrija.

Umetnino lahko od blizu opazujete v 1. dvorani Narodne galerije.

Grb je bil poleg plemiškega naziva (plemeniti/plemenita, vitez, baron/baronica, grof/grofica, knez/kneginja, vojvoda/vojvodinja) eden najpomembnejših in najbolj prepoznavnih atributov plemiča oziroma plemiške družine. Pravico do njegove uporabe in pravila, ki so prišla s podelitvijo, je urejala posebna heraldična komisija na cesarskem dvoru. V prošnji je moral prosilec za plemiški naziv navesti svoje zasluge, ki so jih na koncu vpisali na plemiško diplomo. Obenem je moral predložiti tudi osnutek grba, ki ga je moral preveriti in odobriti cenzor. Grb je bil praviloma sestavljen iz ščita in okrasja oziroma dragotine. Motivi na ščitu so pogosto aludirali na priimek prosilcev in njihovih bližnjih ali pa so nakazovali njihovo osebnost, kariero, prioritete in vrednote.

Komajda opazen grb je tudi na majoliki na tihožitju nizozemskega slikarja Petra van Kessla. Prikazan je grb vplivne hrvaške plemiške družine Zrinski, ki je zaradi protihabsburške zarote doživela neslaven konec. Sestavljen je iz starega grba družine Šubic in grba švedske judovske družine Ernušt, ki so pred Zrinskimi posedovali Medžimurje. Grb Zrinskih predstavlja razcepljen ščit. V heraldično levem polju na rdeči podlagi je bel stolp s krono, tremi nadzidki in pravokotnimi ali polkrožno zaključenimi okni, levo in desno sta dve zlati zvezdi. Stolp stoji nad obzidjem s tremi nadzidki. V heraldično desnem polju pa sta na zlati podlagi dve črni razprti orlovski krili.

Grb subtilno razkriva naročnika slike, ki ga lahko iščemo med bratoma Nikolajem VII. in Petrom IV. Zrinskim. Oba sta imela veliko vlogo pri zaroti proti tedanjemu cesarju Leopoldu I. in oba je dočakala žalostna usoda. Nikolaj Zrinski je življenje izgubil leta 1664 pri lovu na vepra, a so se ob njegovi smrti hitro pojavile govorice, da je bil v njegovo smrt vpleten cesarski dvor. Njegovega brata Petra Zrinskega so spoznali za krivega pri kovanju zarote proti cesarju in ga leta 1671 z odsekanjem glave usmrtili v Dunajskem Novem mestu.

Umetnino lahko od blizu opazujete v 3. dvorani Narodne galerije.

Monogram je znak, narejen iz začetnic imena in priimka, ki so pogosto prepletene in se na umetninah pojavljajo kot okrajšava avtorjevega podpisa. Širši javnosti je morda najbolj poznan značilno oblikovan monogram "AD" nemškega renesančnega umetnika Albrechta Dürerja (1471–1528). Z njim je označeval svoje slike in lesoreze ter ga celo sodno zaščitil s cesarskim privilegijem pred uporabo drugih, ki so se želeli z njegovim imenom okoristiti.

Monogram pa je pri podpisovanju uporabljal tudi tirolski slikar Marx Reichlich, ki je s svojo delavnico naslikal t. i. Knillenberški oltar. Krilni oltar ima obliko triptiha, na zunanji strani sta na krilih naslikana sv. Boštjan in sv. Krištof, na notranji strani razprtih kril pa sv. Katarina in sv. Barbara. Osrednjo tablo zaznamuje kamnit prestol s sv. Ano z Jezuščkom in Marijo ter dvema svetnikoma. Prestol se na levi in desni zaključuje s stebričema, nad katerima sta figuri Marije in angela oznanjenja. Tik pod njima pa na obeh straneh opazimo vklesan slikarjev monogram "MR".

Spodaj v ponižni pozi in meščanski noši klečita donatorja – naročnika, njuno identiteto pa lahko ugotovimo s pomočjo štirih grbov in nekoliko slabo ohranjenega napisa v gotski minuskuli, ki je na spodnjem okviru srednje table:

[...]uylenberger cum Katherina de Castelleon uxore hoc opus fecerunt fieri 1511

(To delo je leta 1511 naročil […]ujlenberger z ženo Katarino de Castellon)

Pred klečečim moškim je naslikan družinski grb Andreja Knillenberga, ki ga sestavlja črn trohrib na zlatem polju, nad katerim je črno prečno bruno. Nad ščitom je turnirski šlem, iz katerega izrašča zlati lev med črnima rogovoma. Podoben grb je imela starobavarska plemiška družin Aichberg in bi ga Knillenbergi lahko prevzeli po njihovem izumrtju.

Nasproti je pred klečečo žensko naslikan družinski grb Katarine Kestlan, na katerem je črno-srebrn ščit z zlatim levom, razdeljen po diagonali, nad njim pa iz turnirskega šlema raste zidna krona s temnopolto figuro s krono. Ob straneh naj bi bila grba mater obeh naročnikov. Za Katarino na desni vidimo grb tirolske družine Kirchmayr von Ragen. Na njem sta na modrem polju, diagonalno razdeljenem s srebrnim brunom, upodobljeni zlati roki, ki dvigata srebrni plug in se ponovita zgoraj nad turnirskim šlemom. Za njenim možem Andrejem pa na levi opazimo grb z mlinskim kolesom, ki predstavlja družino Mülwanger.

Lahko bi domnevali, da sta naročnika z vključitvijo družinskih grbov in prestižnim naročilom pri enem od najpomembnejših tirolskih slikarjev svojega časa, ki je delal za samega cesarja, hotela še dodatno poudariti imenitnost, premožnost in pobožnost njune ne tako dolgo nazaj poplemenitene družine.

Umetnino lahko od blizu opazujete v Sokolski dvorani Narodne galerije.