Kameje
so zaradi svoje lepote, natančnosti izdelave, raznobarvnosti kamnov in zaradi
raznovrstnosti ikonografskih motivov že dolga stoletja predmet občudovanja. Med
več tisoč kamejami jih je bilo skozi stoletja nekaj še posebno priljubljenih
tako pri umetnikih kakor pri zbiralcih in kopirali so jih enako kakor mnoga
najboljša antična in renesančna dela.
Pred nedavnim je
bila v zasebni zbirki v Sloveniji odkrita kakovostna kameja v ahatu, ki še ni
bila obravnavana v strokovni literaturi. Njen izdelovalec, čas nastanka in
provenienca ostajajo za zdaj nerazčiščeni.
Kot predloga ji
je služila fragmentarno ohranjena kameja v sardoniksu iz 1. stoletja pr. n. št.
Na njej upodobljeni prizor raziskovalci povezujejo z dvema antičnima zgodbama ‒
s prizorom iz Homerjevega epa Iliada in s prizorom iz Evripidove drame Ifigenija
pri Tavricijih.
V belem reliefu
na temni podlagi sta upodobljena stoječi moški na desni in vojščak, ki stopa
skozi vrata; vrata so ohranjena le polovično, z vidnim zastorom in z voluto na
vrhu. Ob vojščaku je opaziti ostanek manjkajoče figure, in sicer fragment roke
z oblačilom. Na levi pa je upodobljena tudi zelo fragmentarno ohranjena sedeča
moška figura,od katere sta vidna samo sklonjena glava, ki si jo mladenič
podpira z desnico, in del nog.
To kamejo naj bi
bil našel neki kmet v okolici Rima in jo za majhno vsoto prodal kardinalu Alessandru
Albaniju (1692‒1779), nato je zamenjala več lastnikov. Njen sloves pa se je
razširil kmalu po letu 1760, ko jo je nemški arheolog in umetnostni zgodovinar
Johann Joachim Winckelmann (1717‒1768) objavil pod imenom Ahilove solze v knjigi, kjer je popisal znamenito zbirko gem barona
Philippa von Stoscha (1691‒1757), zbiralca gem in začetnika njihovega
proučevanja. Winckelmann je v fragmentarno ohranjenem motivu prepoznal prizor
iz Homerjeve Iliade (XVIII, 15‒34),
ko Nestorjev sin Antiloh po Menelajevem navodilu zapusti bojišče in odhiti sporočit
Ahilu, ki so ga že obhajale zle slutnje, žalostno novico o Patroklovi smrti in
usodi. Leta 1921 je kamejo odkupil Museum of Fine Arts v Bostonu, kjer jo
hranijo še danes, vendar pod naslovom Orest s prijateljem Piladom. John Davidson Beazley
(1885‒1970), arheolog, umetnostni zgodovinar in profesor, je namreč na podlagi
sorodnih prizorov na rimskih sarkofagih motiv prepoznal kot Orestovo slovo od
Pilada v Tavridi.
Kameja je
postala prototip mnogih novih gem ‒ kopij, različic in odlitkov, ki jih danes
najdemo tako v zasebnih kakor v javnih zbirkah po vsem svetu. Ker pa je bila ohranjena
le fragmentarno, so manjkajoči del umetniki dodajali sami. Na kameji iz
Slovenije je tako za sedečim moškim dodana ženska figura s frigijsko čepico in
tudi vrata so upodobljena v celoti.
V 18. in 19.
stoletju so graverji gem obvladali tako kopiranje antične gliptike kakor tudi ustvarjanje
novih kompozicij, ki pa so pogosto temeljile na prilagajanju kompozicij z
drugih področij umetnosti, kot so npr. vazno slikarstvo in reliefne upodobitve
na rimskih sarkofagih. Antika je ustvarila več podob, ki so postale kanon za
prihodnje upodobitve in ki so skozi stoletja doživele vrsto interpretacij. Zaradi
združevanja posameznih elementov z različnih likovnih zvrsti pa žal ni mogoče z
vso zanesljivostjo reči, katere likovne predloge so služile umetnikom za
dopolnitev manjkajočega dela.