»V vsakem ustvarjalcu sta dve naravi,
tista, ki jo poznamo po njegovi zunanjosti, in druga, ki zaživi in dobi moč le
pri samem aktu umetniškega ustvarjanja in je popolnoma različna od prve,
vsekakor pa od nje neodvisna,« je napisal Čoro Škodlar (1902–1996). Po svoji
naravi je bil uporniški in kljubovalen, kar ga je v času med obema svetovnima
vojnama približalo komunističnemu gibanju, v partizanskem gibanju med drugo
svetovno vojno pa je postal ključna osebnost slovenskega partizanskega filma. O
njegovi reportaži o partizanskem IX. korpusu je Lado Ambrožič Novljan
napisal: »V torbi vojnega reporterja se je tako znašel velikanski zaklad in
svetovni javnosti obetal izjemen dokumentarec.« Ta zaklad je po vojni na žalost
izginil v Sovjetski zvezi, ker ga je slovenski glavni štab izročil sovjetski
misiji, da ga bi dala razviti v sovjetskih studiih, tam pa se je za njim
izgubila vsaka sled. Toda kot svojo resnično poklicanost je Škodlar občutil
slikarstvo.
Prav
posebno mesto v njegovem opusu imajo njegove risbe iz povojnih zaporov, v
katerih se je znašel, ko se je razšel z nekdanjimi tovariši. Kot take so
pomemben in pretresljiv zgodovinski dokument o nekem zapletenem obdobju
slovenske in jugoslovanske zgodovine, a še veliko več kot to. V teh risbah se
je slikar popolnoma soočil sam s sabo in je v tem soočenju uzrl vse, kar je
bilo okoli njega, v metafizični goloti. Vse na teh risbah je videno, kakor da
je zunaj sveta, tudi del panorame, viden skozi zaporniško okno. Njegova
zaporniška tihožitja pa v svoji samoti in tišini učinkujejo skoraj
morandijevsko. V fizično utesnjenem prostoru se slikar s poglobljeno
kontemplacijo dotika srhljivih daljav. Ta materializacija prisilne samote v
prostoru, v katerem čas teče neskončno upočasnjeno, s subtilnimi risarskimi
prijemi sámo materialnost na trenutke tako dematerializira, da predmeti,
razpostavljeni po jetniški celici, v razpršeni svetlobi zalebdijo v tisti
daljavi, ki je najbolj notranje jedro njih samih. V prostoru, ki je najbolj
zaprt, v prostoru, ki je bil zavestno zgrajen kot prostor ujetosti, so stvari
uzrte v svoji nedosegljivosti. Čista eksistencialna golota.
4. april – 8. maj 2024
Narodna
galerija
Prešernova
24
1000
Ljubljana