Šolanje Pavla Künla (1817, Mlada Boleslav −1871, Ljubljana) je zelo
podobno šolanju drugih naših umetnikov sredi devetnajstega stoletja. Tako kot
Janez Wolf in Anton Karinger je tudi Künl začel z vojaško kariero. Njegova
družina se je takoj po slikarjevem rojstvu s 17. polkom preselila iz Mlade
Boleslave v Ljubljano. Polk, ki se mu je Pavel pridružil pri šestnajstih letih,
je bil nameščen največkrat v Italiji. Tedaj je začel pridobivati risarske
izkušnje in je na koncu celo poučeval risanje v kadetnici. Leta 1842 je slekel
vojaško suknjo in se vpisal na dunajsko akademijo, kjer je študiral do konca
leta 1844, ko se je vrnil v Ljubljano in delal do smrti na naslovu Gradišče 24.
Narodna galerija je z nakupi pridobila kar nekaj njegovih risb, med njimi tudi
dva akademijska akta, ki sta na srečo podpisana in datirana. Zanimiva sta
zaradi rabe dveh starih predlog, ki segata v čas okoli priprave in
implementacije reforme dunajske Akademie der bildenden Künste leta 1772.
Stoječ
moški akt oprt na desnico in iztegnjeno levico,
1844, je Pavel Künl risal po isti predlogi kot sedemdeset let pred njim Janez
Potočnik. Predloge zaenkrat še ne poznamo, a postavitev figure, ki izpostavlja
perspektivično krajšavo, lopataste roke, oblikovanje rebrnih mišic in kolen ter
»sramni prt« so zgovorni znaki novih postavitev modelov, kakršne je uvajal
Jakob Matthias Schmutzer (1733−1811). Muskulatura in kompozicija telesa sta tako
dobivali poudarjeno izrazne pomene, ki jih v akademski tradiciji ne poznamo.
Herkul z gorjačo in levjo kožo (Stoječ
moški akt), ki je
prav tako datiran z zaključno letnico Künlovega študija, pripada klasični
estetski orientaciji. V zamišljeni pozi se efebska gola figura opira na kij,
čez katerega je obešena levja koža. Pred seboj imamo ikonografsko prepoznavno
figuro
Herkula na razpotju. Čeprav
njegova anatomija ne kaže kakšnih posebnih znakov nezemeljske moči, temveč se
prej podreja idealnim proporcem in lepotnemu idealu, ki je v Künlovi risbi
poudarjen še z mehkejšo, nežnejšo črto in senčenjem, ga atributi nedvoumno
opredeljujejo. Predlogo zanj je napravil rimski slikar Pompeo Batoni (1708−1787) leta 1764. Akademija je imela že leta 1790 deset »lepo
šrafiranih risb Pompejusa Batonija za poučevanje osnov zgodovinskega slikarstva«
(Knofler 2001). Med njimi najdemo tudi akte, ki so v postavitvah modernejši, a
njihovo oblikovanje je vselej sledilo idealni lepoti klasično proporcioniranih
teles in harmoniziranih muskulatur. Njegovi akti so opremljeni z atributi v
nedefiniranem prostoru, v kolikor niso potrebovali nekih konkretnejših opor.
Univerzalna idealna forma presega stoletja, vendar
je Künl v svojih risbah pustil sledi svojega časa. Abstrahirani prostor in
oporne nastavke je dopolnil z detajli − z rastlinjem, z zidom iz klesancev in
senčenjem celotne površine lista, s čimer je v obeh primerih ustvaril sugestijo
konkretnega prostora. Skoraj botanična natančnost podajanja rastlinja pod
vrtnim zidom v aktu po Schmutzerju pripada novi estetski orientaciji, ki jo je
v umetnost Srednje Evrope vnesla romantika in se je je navzel tudi bidermajer. Hkratna
raba dveh različnih estetskih predstav sedemdeset let po nastanku obeh predlog
nam kaže, da je kurikulum dunajske akademije, kljub načelnemu priseganju na
risanje po živih modelih, narekoval korigiranje narave v skladu s
tradicionalnim akademskim lepotnim idealom.