Opus kiparja Franca Bernekerja (1874–1932) obsega portrete in figuralne kompozicije, spomeniško in nagrobno, oblo in reliefno plastiko. Po kiparskem pouku pri podobarju Ignaciju Oblaku v Celju in izpopolnjevanju v Innsbrucku ter Gradcu se je Berneker leta 1897 vpisal na dunajsko akademijo. Na Dunaju je po zaključku kiparske specialke (1905) pri profesorju Edmundu Hellmerju ostal vse do leta 1915. Po koncu prve svetovne vojne se je preselil v Ljubljano – občasno je prebival tudi v Celju –, kjer je obubožan in bolan živel do smrti v enem izmed prostorov Narodnega doma. Svoj eksistenčno brezizhodni položaj je reševal s kratkotrajnimi zaposlitvami, z izvrševanjem redkih kiparskih naročil in s sodelovanjem na natečajih, dela, za katera so bili razpisani, pa nemalokrat potem sploh niso bila naročena.
V prvem desetletju 20. stoletja je Berneker na Dunaju po naročilu napravil vrsto realističnih kiparskih portretov osebnosti iz kulturnega in družbenega življenja, mecenov, podpornikov, prijateljev in njihovih otrok. Vse od študijskih let dalje sta bila njegova podpornika publicist, mecen in vzgojitelj dr. Pavel Turner (1842–1924), zlasti pa dr. Fran Vidic. V svojem življenjepisu, ki ga je Berneker leta 1903 pripravil na željo Riharda Jakopiča, je zapisal: "Spoznal sem več slovenske inteligence na Dunaju, med temi dr. Fr. Vidica. Dr. Vidic se je zanimal precej intenzivno na umetniškem polju, postal sem pri njem skoro vsakdanji gost. Pripomogel mi je mnogo, zbiral je sredstva za moje študije, kakor je vedel in znal, in vselej z uspehom. Z njegovimi priporočili sem dobil več naročil, tudi majhne podpore, za prvo silo mi je tudi kaj posodil."
Dr. Fran Vidic (1872–1944) je bil literarni zgodovinar, prevajalec in mecen, opravljal pa je tudi več političnih funkcij. V nemškem jeziku je napisal monografijo o Valentinu Vodniku in v samozaložbi na Dunaju izdal Poezije Franceta Prešerna, izkupiček pa namenil postavitvi Prešernovega spomenika v Ljubljani. V različnih domačih in tujih časopisih je objavljal članke o slovenski književnosti in pod različnimi psevdonimi tudi realistične prozne feljtone. Bil je soustanovitelj in član slovenskega literarnega kluba na Dunaju in mecen številnim slovenskim umetnikom, med njimi Ivanu Cankarju, Ivanu Groharju, Franu Tratniku, Ivanu Žaboti, Ivanu Vavpotiču in Bernekerju. Imel je bogato zbirko umetnin, ki so danes del zbirk Umetnostne galerije Maribor, Koroške galerije likovnih umetnosti in Narodne galerije.
Izmed ohranjenih portretov družine Vidic je najintimnejši od vseh portret hčerke Zdenke Vidic s prijateljico Miro Ban, hranjen v Narodni galeriji. Marmorni dvojni doprsni portret je nakup Narodne galerije iz leta 1971. Delo je Berneker prvič razstavil na prvi slovenski umetniški razstavi v Trstu leta 1907, v letu nastanka plastike. Leta 2013 je Narodna galerija od družine Vidic prejela v dar obsežno dokumentacijo o upodobljeni Zdenki. Rodila se je 9. maja 1902, torej jo je Berneker upodobil kot petletno deklico. Umrla je komaj devetnajstletna po dolgotrajni bolezni.
Dvojni dekliški portret je intimno zamišljen in lirično občuten. Obraza deklic mehčajo otroške poteze, njuno ljubkost pa poudarjata pričeski. Spodnji slikoviti del plastike je kipar obdelal v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Portret prevevajo secesijska milina, nežnost, sanjavost, kiparski material – beli marmor – pa s svojo prosojnostjo še stopnjuje poetični učinek.