Kavčičev postopek je … podoben sestavljanju govora, uspešnega proizvoda retorike… (Svetlana Slapšak)
V sliki Fokion z ženo in bogato Jonko je Fokion samo atribut, eden od retoričnih gradnikov moralnega zgleda brezimne žene. Kavčičeva raba literarnih in likovnih virov je zapletena, mnogoplastna in vsidrana v času pred njegovim odhodom iz Rima leta 1787.
V nasprotju z dosedanjim naslavljanjem slike Fokion z ženo in bogato Jonko, pred 1801, je sočasna grafična reprodukcija nedvoumna (Michele Benedetti, ok. 1802−1810): Fokionova žena in bogata Jonka. Kavčičev literarni vir so Plutarhovi življenjepisi, kar dokazuje tudi izgubljeni pendant Demetrios Polioketes, Lamia in zaročenka Demo. Če pogledamo Plutarhovo recepcijo v Evropi, prvi prevod Fokionovega življenjepisa najdemo v beneškem humanističnem okolju med 1410 in 1430, ko sta ga prevedla najprej Guarino da Verona in nato njegov učenec Leonardo Giustinian, 1426 upravitelj Vidna (Udine) in od 1428 član sveta deseterice. Nato se zanimanje zanj izgubi, saj je lik asketskega filozofa in vojščaka, predanega dobrobiti skupnosti povsem nezdružljiv z idejo macchiavelijanskega ali kasneje absolutnega vladarja. Poleg tega je njegova usoda replika Sokratove zgodbe, saj ga nehvaležna skupnost prav tako obsodi na smrt z iz trte izvitimi obtožbami. Njegov čas je napočil šele leta 1763, ko je Gabriel Bonnot de Mably natisnil Pogovore s Fokionom o razmerju med moralo in politiko, ki so bili v sorazmerno kratkem času prevedeni v več evropskih jezikov, v nemščino le leto pozneje in v Bernu nagrajeni kot najboljša knjiga. Leta 1787 pa je Ludwig von Schlötzer z univerze v Göttingenu Fokionov lik porabil za življenjepis Vojvode Brunsviškega, ki naj bi ga nehvaležni holandski delodajalci po dolgoletni službi odslovili. Knjiga je povzročila škandal v akademskih krogih zaradi visokega avtorskega honorarja, oporekanja zaradi filoloških napak in redakcij knjige, ki so si sledile v kratkih časovnih razmakih. Proti koncu stoletja je bil Fokionov lik že obča last v intelektualnih krogih zahodnega sveta, z afero pa so se že začele revizije razumevanja Fokionove politike, ki so jo ob iztiskanju otomanskega imperija z evropske celine razumeli kot neučinkovito in obotavljivo sprejemanje kompromisov. Fokionovo čast je rehabilitiral šele Jakob Bernays leta 1881, ki pa je prvo monografijo o filozofu-strategu pisal v kontekstu Bismarckovega združevanja Nemčije.
V likovnih upodobitvah se Fokion pojavi zelo redko. Ob obujanju stoične tradicije okoli leta 1600 je povsem v senci Sokratovega dramatičnega konca, najdemo pa ga v navezavi na življenje Aleksandra Velikega, kot nam nazorno predočita sliki Gioacchina Assereta (1600−1649) Fokion zavrne Aleksandrova darila in Sokat izpije trobeliko. Nicholas Poussin je leta 1648 posegel po Fokionovem življenjepisu s tematizacijo pravice do groba. Mrtvega Fokiona kot izdajalca ne smejo pokopati, zato da njegova žena truplo skrivaj prenesti na ozemlje Megare, ga kremira in pepel shrani ob domačem ognjišču. Nasprotno pa je skoraj istočasno Sokratovo smrt upodobil npr. Charles Alphonse Du Fresnoy leta 1650. Leta 1762 sta se z isto zgodovinsko snovjo za rimsko nagrado potegovala Jacques-Philippe-Joseph de Saint-Quentin (1738–po 1785) in Jean-Baptiste Alizard (ok. 1745−?). Nato pa se francoska akademija za dve desetletji programsko obrne od antičnih tem k snovi iz domače zgodovine in postanejo angleški slikarji nosilci neoklasicističnih pobud. Vplivali so tudi na francoske slikarje na rimski izpostavi Ecole des Beaux-Arts. Med njimi je bila tudi Angelika Kauffmann. V Rim je prišla leta 1782 in njen salon v nekdanji rezidenci Antona Rafaela Mengsa je postal središče evropskega intelektualnega življenja. Možno je, da sta se s Kavčičem, ki je v Rimu bival med 1781 in 1787, srečevala, nedvomno pa je Kavčič natančno spremljal njeno delo. Tako je zagotovo poznal njeno naročilo neapeljsko-sicilske kraljeve hiše Kornelija, mati Grakhov, ob času znamenita in razširjena snov iz Valerija Maksima, Factorum et dictorum memorabilium libri ix, c. ad 31, ki je pravzaprav priročnik govornikom. Naslov je napis s Kornelijinega spomenika na rimskem forumu, kjer se je pojavila kot prva ženska. Njen lik je exemplum virtutis, moralni zgled ženske in njenega poslanstva.
Valerij Maksim je bil vir Plutarhu. Kornelija, mati Grakhov je formula (chreia) identične zgodbe, kot anekdota Fokionove žene. Figuro hvalisave kampanjske žene s slike Angelike Kauffmann je Kavčič preslikal v Fokionovo ženo in bogato Jonko. Njegova risba pozorno gradi dramatično pripoved z jukstapozicijo vrednot: Fokiona, ki bere Tukididove Peloponeške vojne na mestu, kjer zgodovinar vzornik kritizira zlorabo demokracije, ki je zapečatila Fokionovo usodo. Na drugi strani stoji cista, obdana z nakitom in Jonka pridržuje del svojega oblačila iz dragocene tkanine. Princip plodnega trenutka je osredotočen v kazalcu Fokionove žene, ki objema s simetrično kretnjo kot Jonka svoje bogastvo, svojega moža, s kazalcem pa simbolično prebada obiskovalko v poduk: moj zaklad je Fokion!
Leto pred Kavčičem je Rim ponovno zapustil Jacques Louis David. Morda je študije ali celo zasnovo slike Sokratova smrt pokazal izbrancem še pred odhodom, vsekakor pa je bila slika hitro dosegljiva v grafični reprodukciji po tem, ko jo je 1787 razstavil v Salonu. Likovni viri Kavčičevega dela se zgoščajo v osemdesetih letih 18. stoletja. Vprašanje je, kako daleč pred prvo omembo lahko postavimo datacijo slike. Morda je odgovor pričakovati v raziskavi okoliščin naročila. V obeh slikah, Fokionu in Poliorketesu, gre za upodobitev ženske kreposti in pregrehe, Fokionova žena proti Jonki, Demo, razumljena kot zaročenka proti lascivni Lamiji in svetoskrunskem zaročencu. Nupcijalno tematiko bi lahko osmislilo že poročno darilo Franzu Phillipu Josefu grofu Schönborn-Buchheimu, ki se je 20. oktobra 1789 poročil z Marijo Sofijo grofico Leyen in Hohengeroldseck. Pod pogojem, da so Schönborni, lastniki slik leta 1810, bili res naročniki.