Zoran Mušič (1909-2005), eden najpomembnejših
evropskih slikarjev 20. stoletja, je z neverjetno vztrajnostjo ustvarjal tako
na platnu kot na papirju vse do visoke starosti. Odlično je obvladoval vse
slikarske in risarske tehnike in širok izbor grafičnih tehnik.
Povod za proučevanje slikarske
tehnologije Mušičevih del je bila stalna postavitev Umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, ki je na ogled v
Narodni galeriji. V pregledni razstavi, za katero je umetnine darovala bratova družina, so zastopana
dela malih in srednjih formatov, datirana od leta 1935 do leta 1999. Čeprav
govorimo o materiji, snovnosti, ki je načeloma bolj otipljiva za končne sodbe
kot pa vsebina motiva, se Mušičeve slike izmikajo jasni definiciji in
enostranskim razlagam.
Prva risarska znanja mu je
posredoval slikar Anton Gvajc, ki je na
mariborskem učiteljišču poučeval risanje po naravi in slikanje akvarelov. Obrtno
znanje slikarske tehnologije štafelajne slike je pridobil na zagrebški
umetniški akademiji. Klasična oz. tradicionalna stratigrafija štafelajne slike je
sestavljena iz lesenega podokvirja (okvir, na katerega se napne platno),
platna, izolacijske plasti kleja, klejno-kredne podloge (običajno bela
površina, na katero se slika), oljnega barvnega namaza in zaključne plasti
laka.
Mušič je diplomiral leta 1934 pri
prof. Ljubu Babiću in začel svojo samostojno slikarsko pot. Kot piše Gojko
Zupan, so ga v Mariboru poznali kot slikarja olj in gvašev. Tudi kasneje, na
študijskem potovanju v Španijo in v Ljubljani, je vzporedno gojil obe tehniki
in, tehnično gledano, ostajal v tesnem stiku z akademsko izkušnjo. Vendar je metodologijo
slikanja v gvašu prenesel v oljno slikarstvo. Tudi v kasnejših obdobjih
njegovega ustvarjanja lahko sledimo metodološkemu prehajanju slikarskih in
risarskih tehnik v oljno slikarstvo. V zrelem in starostnem obdobju pa jih je uporabil
tudi materialno, ne le metodološko.
Po strahotni izkušnji Dachaua
(1944–45), ki ga je zaznamovala za vse življenje, se s selitvijo v Benetke pojavi
prvi večji odmik od »šolske« tehnologije in slikarstva. Lak kot zaključna plast
slike na njegovih slikah ne nastopa nikoli več. Suha, sprana ali žametna
površina z minimalnim leskom postane osrednja značilnost njegovega slikarstva
skozi vsa obdobja. V beneškem obdobju je ustvarjal tudi v akvarelu, nastajale
so prve grafike.
Pariz, kamor sta se z ženo Ido
Cadorin preselila leta 1952, zanj predstavlja ustvarjalni in energijski izvir. Kot
pravi sam: »Nikjer na svetu ni take svetlobe.« Pariz postane kraj, kjer slikar živi
in ustvarja nadaljnjih pet desetletij, z vmesnim vračanjem v Benetke, na Kras, v
Dalmacijo, Dolomite…
V naslednjo tehnološko spremembo
je bil prisiljen zaradi alergije na terpentin. Oljno slikarstvo, s katerim je
dihal, je moral opustiti za skoraj dve desetletji. Prva slika, naslikana v tehniki
akrila, ki je bil takratna tehnološka novost in edina alternativa oljni tehniki
(Dalmatinski grič, 1966), je
razstavljena v zbirki Narodne galerije.
Za pariško polovico življenja je značilno,
da je postajal vse bolj pozoren na odnos platno – podloga – barva in vse
igrivejši v obravnavi tega odnosa. Bela podloga, ki je imela poprej svojo
debelino in značaj, se je začela že v Benetkah vztrajno tanjšati. Struktura
platna postaja vse bolj vidna. Z najbolj radikalnima spremembama, tako
materialno kot motivno, se srečamo v prvem od dveh ciklusov Nismo poslednji (1974). Podlogo za nekaj
časa popolnoma opusti in v tehniki akrila slika na golo, surovo platno, česar
ne (z)more prezreti niti nepoznavalsko oko. Golo platno – njegova struktura
tkanja in obarvanost – postane aktiven likovni element, vidni soustvarjalec
motiva.
V naslednjem desetletju (1980–1990)
je v štafelajno slikarstvo ponovno uvedel podlogo in tehniko olja. To obdobje
je v njegovi slikarski tehnologiji zelo bogato in raznovrstno. Posvečeno je
predvsem raziskovanju funkcije podloge in njenemu spreminjanju. Istočasno se je
vrnil k oljnemu slikarstvu; vedno več je prehajanja risarskih tehnik na samo
platno. Bolj ko se bliža visoki starosti,
manj je na nosilcu fizičnega materiala, večja je moč in izraznost motivov. Kot
pravi sam: »V svojih slikah želim napraviti vse iz ničesar. Seveda mogoče
zahtevam preveč.«
Njegov opus nam kaže, da slikarska
tehnologija nikoli ni omejevala in pogojevala njegovega izraza. Vsako od tehnik
je mojstrsko obvladal, jo popolnoma podredil svojemu ustvarjalnemu hotenju in uporabil
tradicionalno znanje na način, kot še nikoli nihče pred njim. Vseskozi je spoštoval
osnovne zakonitosti in tradicijo slikarske tehnologije, vendar je glede na
potrebe posameznega motiva inovativno spreminjal lastnosti posameznih
elementov, predvsem pa njihovo funkcijo.