Odstiranja: Hinko Smrekar

Med slovenskimi umetniki ima Hinko Smrekar nedvomno največ avtoportretov in avtokarikatur. Odsevajo njegovo življenjsko pot od začetne kljubovalnosti preko obupne žalosti do otožne zadržanosti. Najzgodnejši so na ilustriranih dopisnicah, ki jih je pošiljal prijateljem, sledi jim Žane, ki je morda sploh najbolj modna podoba v celotnem njegovem opusu. Upodobil se je v slogu Toulouse-Lautrecovih plakatov z modnim klobukom s peresom, rdečo ovratno ruto in z viržinko v ustih v kljubovalni pozi, ko nam kaže fige. Avtoportret je uporabljal tudi kot signaturo, leta 1906 pa se je prvič narisal kot obešenca. Sledijo podobe v modni obleki z drekom na glavi, ki je tudi ena izmed njegovih signatur, kot Buda, z angelskimi perutmi ali z meniško oglavnico. Iz leta 1908 datira resen in natančno izdelan avtoportret, kakršnega je ponovil naslednjič šele trideset let kasneje, kjer se je upodobil v modri slikarski halji, že očitno utrujen od naporov življenja. Avtoportret pri kartanju je eden izmed mnogih Smrekarju ljubih gostilniških motivov, kjer moža v gostilno pridejo iskat obupana žena z otroki in verjetno brezzoba tašča, ko je že vse zakvartal. Iz časa aretacije in internacije je več podob na ilustriranih dopisnicah, podrobneje pa je svoje življenje iz tega časa predstavil v risbi in besedi v satiričnem, vendar pretresljivem življenjepisu Henrik Smrekar – črnovojnik.

Leta 1920/21 se je Smrekar zdravil v več zdraviliščih, med drugim v Laßnitzhöhe in tudi na Bledu, kjer je bil nastanjen v zdravilišču Arnolda Riklija. Kljub večletnemu ustvarjalnemu zatišju se je ohranil avtoportret z napisom Sic transit gloria mundi – »tako mine slava sveta« – in ilustrirana dopisnica z njegovo figuro, ki se modno oblečena sprehaja ob Blejskem jezeru. Več svojih podob je dodal tudi na karikature za zagrebški časopis Koprive (1927‒1932), npr. ko samo močno kihne, pa že frčijo z deklet njihova oblačila, ali ko demonstrira naprave za hlajenje v času poletnih vročinskih valov. Med avtokarikaturami prednjači žal izgubljena risba Lastna karikatura kot Charlie Chaplin(1931), s katero je opremil avtobiografijo v reviji Naša knjiga, ki je izhajala v Novem Sadu. Iz te samopredstavitve sta vzeta večkrat citirana stavka: »Jaz, Hinko Smrekar, po božji milosti excentric-clown slovenskega naroda ...« in »Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo na pol živ.« Narisal se je tudi kot žirant pri izboru za miss, pa kako se strastno poljublja z dekletom v dežju in se predstavil s svojo nevesto ‒ Smrtjo zaradi dolgoletnih trdovratnih govoric o njegovi soprogi. S svojimi portreti je opremil tudi razstavne oglase, bodisi za 1. samostojno razstavo v Galeriji Obersnel (1940) bodisi za reklamo za svoje kipce. Na avtokarikaturi iz leta 1942 se je upodobil z Janusovo glavo in prikazal dve obličji svojega karakterja – melanholika s povešenim, preko brade podaljšanim nosom s kapljo na konici in obraz hudomušneža. Povešen nos s kapljo je bil njegov zaščitni znak vse od leta 1905 dalje, ko je Ivan Cankar objavil črtico Povest o dolgem nosu, v kateri je opisal, ali bolje karikiral, Smrekarja.

Tokratna Odstiranja so osredotočena le na videoprojekcijo Smrekarjevih avtoportretov in avtokarikatur. Originalna dela bodo na ogled na razstavi Hinko Smrekar 1883‒1942 v Narodni galeriji od 8. 7. 2021 do 13. 2. 2022.