O življenju poklicnega fotografa Ivana Kotarja ne vemo veliko. O mojstru govori predvsem njegov vsebinsko bogat in obsežen opus, večino katerega hrani Narodni muzej Slovenije. Kotar je svojo fotografsko zapuščino volil Rudolfinumu, tedanjemu Deželnemu muzeju za Kranjsko: veliko večino gradiva hrani Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost, nekaj posnetkov je v skrbi Grafičnega kabineta. Posamezne posnetke najdemo tudi v drugih javnih in zasebnih zbirkah: v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, v zapuščini dr. Mirka Kambiča in v Narodni galeriji, kjer v Specialni zbirki arhivskega in dokumentarnega gradiva hranimo pet signiranih pozitivov.
Največ življenjskih podatkov nam o Kotarju sporoča Slovenski narod (6. 4. 1908): »Umrl je včeraj zjutraj po dolgi in mučni bolezni 42 let stari fotograf Ivan Kotar v Ljubljani. Pokojnik je bil velenadarjen umetnik, ki je napravil mnogo mojstrsko izvršenih posnetkov pokrajin in podob. Posebno omeniti je fino in precizno dovršenih slik arheologičnih predmetov, kakor posod in različnih okraskov za deželni muzej Rudolfinum. Izvršil je svojčas tudi lepe slike krasnih dvoran deželno vladne palače v Ljubljani. Zapušča vdovo in dvoje nepreskrbljenih otročičev brez vsega premoženja. Bodi mu blag spomin!« Novico z identično vsebino je istega dne objavil tudi Slovenec. – Slovenski narod je v soboto, 11. aprila, v rubriki »Umrli v Ljubljani« med pokojniki iztekajočega se tedna navedel, da je 5. aprila med drugimi umrl »Ivan Kotar, fotograf 42 l., Rimska cesta 2«. – Poleg javno zapisanega ob mojstrovi smrti je o njem znanih le še nekaj dejstev: da je bil sprva glasbenik in šele nato fotograf, da je imel od leta 1898 v Ljubljani na Emonski cesti 10 atelje in da je bil sodelavec Deželnega muzeja v Ljubljani.
Ivan Kotar, ki ga je zob časa skoraj izbrisal iz kolektivnega spomina, je bil v času življenja očitno cenjen fotograf. O njem pa zagotovo še danes največ pove njegova zapuščina: ukvarjal se je s portretno fotografijo, imel je izostren čut za dokumentiranje kulturne in naravne dediščine, bil je kronist časa (ovekovečil je vrsto pomembnih sočasnih dogodkov – od osebnih, verskih in kulturnih slavij do gradbenih podvigov in posledic različnih nesreč); sprožilec pa je večkrat uporabil z namenom, da bi fotografsko »zamrznil« likovno dovršene vizure na različne izseke slovenske krajine.
V mojstrovem poklicnem življenju je pomembno vlogo odigral Deželni muzej za Kranjsko; angažirali so ga kot muzejskega fotografa-dokumentalista. Z njegovimi uslugami so bili očitno zadovoljni, saj je v tej funkciji deloval do konca življenja.
Nedvomno pa je bil mojster tudi ljubitelj likovne umetnosti. Zapustil nam je posnetke s podobami Prve slovenske umetniške razstave v Mestnem domu v Ljubljani (15. 9.‒28. 10. 1900); ohranjena je fotografija, ki je nastala leta 1901, ko je v ljubljanski trnovski cerkvi, prenovljeni po potresu, obiskal slikarja Mateja Sternena (1870‒1949) pri krašenju prezbiterija; leta 1908 pa je bil v ateljeju Ivana Zajca (1869‒1952) v času, ko je kipar ustvarjal relief za grobnico družine Majdič v Kranju. Poskrbel je tudi za odlične posnetke cerkvenih notranjščin (npr. stolnice in uršulinske cerkve v Ljubljani ter župnijske cerkve v Škofji Loki in Gornjem Gradu), vključno z opremo in poslikavami, ki so večkrat služili za slikovno opremo strokovnih člankov, objavljenih v sodobnem periodičnem tisku (Dom in svet, Ljubljanski zvon).
Ivan Kotar je tudi avtor vrste posnetkov na razglednicah, izdanih na prelomu v 20. stoletje. Na njih so različne palače, mostovi, cerkve, trgi in ulice v Ljubljani, vedute Vrhnike, Ljubljane, Železnikov, Nakla pri Kranju, Postojne in Koč na Pivškem, manjkali pa nista niti razglednici s pogledoma na vhod v Postojnsko jamo in na fasado veličastnega dvorca Hošperk (Haasberg) na Planinskem polju.