Slikar Ivan
Žabota (1877‒1939) se je rodil v Podgradju pri Ljutomeru in odraščal skupaj z
materjo viničarko Magdaleno in bratom Alojzom med prleškimi vinogradi. V
otroštvu je služil kot pastir pri bogatejših kmetih in že takrat risal krave,
konje in druge živali. Kmalu so njegov talent odkrili ljutomerski obrtniki in
veljaki, ki so mu omogočili šolanje v Gradcu, in sicer enoletno na realki in
dveletno na deželni risarski akademiji.
V letih
1901‒1907 je izmenično študiral na Akademijah upodabljajočih umetnosti na
Dunaju pri profesorjih Christianu Griepenkerlu, Kazimirju Pochwalskem in Siegmundu
L'Allemandu in v Pragi pri profesorjih Franzu Thieleju in Františku Ženíšku. Od
leta 1911 je živel na Dunaju, nato v letih 1915‒1917 v Budimpešti, potem pa v
različnih krajih na Slovaškem, dokler se ni leta 1921 dokončno ustalil v
Bratislavi, ki je postala njegov drugi dom. Tam je nadaljeval kariero med
slovaškimi umetniki, kjer so mu največ priznanja prinesli portreti mnogih
znanih osebnosti. Njegov portret pesnika Pavla Országha Hviezdoslava (1921) je
postal osnova za likovno pojmovanje pesnikove podobe in z njim se je Žabota vtisnil
v zavest Slovakov. Kot slikar žanrskih prizorov z izrazito narodnostno tematiko
je imel v medvojnem obdobju vidno mesto v slovaški likovni umetnosti in v
slovaškem kulturnem življenju nasploh. Bil je tudi eden od ustanoviteljev
Društva slovaških umetnikov in kasnejši predsednik njegovega slikarskega
oddelka.
Žabota je bil
izrazit figuralik, čeprav je slikal tudi krajino, in sicer v značilnem
romantičnem razpoloženju. Sprva je slogovno ostajal zvest akademskemu realizmu,
pri čemer ni pozabil na svoje izkušnje s svetlobnimi učinki in na pleneristično
svežino, dostikrat je našel rešitve v secesijskih razpoloženjih in v intimizmu
(sliki Družba pri čaju, 1902, Večer v študentovski sobi, 1905),
medtem ko je v kasnejšem obdobju zapadel v idealistično estetiko in
sladkobnost.
Slika Družba
pri čaju je iz študijskega časa: na prizoru je upodobil svojega tedanjega mecena,
literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Frana Vidica, njegovo soprogo Milico
in še dva obiskovalca. Istega leta, torej 1902, je Žabota prvič obiskal
Slovaško, kamor se je priženil njegov brat Alojz, ugleden mizar in rezbar.
Žaboto je južna Slovaška nemudoma očarala, saj ga je spominjala na domače
Slovenske gorice. Ob tem je nastala slika Starci s skupino slovaških
moških v gostilni: zanjo je prejel na dunajski akademiji t. i. Professorenpreis,
denarno nagrado v vrednosti 500 goldinarjev. Istega leta je tudi osebno spoznal
Ivana Cankarja in prejel od založnika Lavoslava Schwentnerja naročilo za
likovni okras druge izdaje njegove pesniške zbirke Erotika. Zanjo je
Žabota narisal secesijske vinjete z lepimi ženskimi podobami v medaljonih iz
vitičevja. Iste vinjete je Schwentner uporabil tudi leta 1903 pri natisu
pesniške zbirke Josipa Murna Pesmi in
romance.
Žabotov opus
zaznamujejo tudi številni portreti slovenskih rojakov, poleg narodnjakov Frana
Rosina in Ivana Dečka tudi zgodovinarja, etnologa, antropologa,
prazgodovinskega arheologa, paleontologa in politika Nika Zupaniča. Spoznala
sta se že v času študija na Dunaju, ko je Zupanič povabil Žaboto k ilustriranju
revije Jug, Žabota pa je tudi preživljal počitnice doma pri
Zupaničevih v Beli krajini.
V arhivu Narodne
galerije hranimo opis okoliščin nastanka Žabotove slike Večer v študentovski
sobi, ki ga je galeriji leta 1951 posredoval dr. Davorin Senjor, eden izmed
upodobljencev. Prizor na sliki kaže Senjorjevo študentsko sobico v Pragi, kjer
je študiral pravo. Zvečer 11. 11. 1905 so prišli k njemu na martinovanje trije
gostje ‒ slikar Žabota, njegov prijatelj slikar Peter Žmitek ter Stanko Svetek.
Žabotu se je zdelo to malo slavje tako lep motiv, da se ga je namenil naslikati.
Sebe je iz družbe izpustil, je pa v ozadju naslikal Žmitka, kako kuha čaj.
Žabota in Žmitek sta oba študirala v Pragi, in iz Žmitkovih dnevnikov izvemo,
da sta se družila, si finančno pomagala, se udeleževala pevskih vaj v Društvu
Ilirija, kadarkoli pa je Žabota obiskal Žmitka na domu, mu je le-ta postregel z
ruskim čajem. Kuhanje čaja je Žmitek izpilil do mojstrstva in ga ponudil
vsakomur, tudi Zofki Kveder, katere knjige so slovenski študentje prebirali
poleg Prešernovih Poezij, Cankarjevih dram idr. Na sliki je Žmitek s
svojo čajno spretnostjo in treznostjo dokaj neopazna figura, za kontrast pa je Žabota v močni reflektorski osvetljavi,
ki jo meče namizna svetilka, ob buteljki in ob kozarcih vina na mizi v ospredju
kot osrednjo osebo prizora naslikal smejočega se Stanka Svetka, pravnika in
kasnejšega sodnika okrajnega sodišča v Zagrebu. Poleg njega vidimo kot nekakšno
senčno silhueto s hrbtom proti nam obrnjenega Davorina Senjora, pravnika in
pionirja planinstva na Štajerskem. Senjor je bil načelnik Mariborske
podružnice Slovenskega planinskega društva, pobudnik in gonilna sila za
ureditev več planinskih koč, med drugim tudi na ribniškem Pohorju, kjer je tedaj
sodobno urejena planinska koča dobila ime po njem ‒ Senjorjev dom (1932, zgorel
1942).
Zanimiva je tudi
provenienca umetnine: Žabota je sliko poklonil bivšemu Štajerskemu deželnemu
odboru v Gradcu v zahvalo, ker mu je naklonil neko podporo. Odbor je sliko nato
podaril takratnemu deželnemu odborniku, slovenskemu deželnemu poslancu in
šolskemu nadzorniku dr. Francu Robiču, on pa svoji hčerki Mariji, ki je bila
poročena z dr. Milanom Goriškom, slovenskim narodnjakom, lenarškim županom in
voditeljem Sokola. Leta 1951 je sliko z odkupom pridobila za svoje zbirke
Narodna galerija.