Kiparja Ivana Zajca je antika navdihovala vse
življenje, predvsem pa po rimski izkušnji in vrnitvi v Ljubljano v dvajsetih
letih 20. stoletja. Kip Atlet s palico bi lahko
predstavljal »zamrznjeni« trenutek med tekmovanjem v neugotovljeni disciplini.
Kiparstvo
Ivana Zajca je bilo plodno ter vsebinsko in tehnološko bogato. Med
kar 362 evidentiranimi deli v kiparjevem opusu zasledimo dela v kamnu, bronu,
glini in mavcu. Slednjega je Zajec
uporabljal za izdelavo predlog za večja monumentalna dela, pogosto pa je mavec
uporabil tudi kot temeljnik za dovršene samostojne umetnine. Takšen je tudi kip Atlet s palico.
Umetnino
je Narodna galerija pridobila v svoj fond leta 1971. Kakšno je bilo njeno
stanje v tistem času, ni znano, vendar lahko sklepamo, da je bil kip že takrat
močno poškodovan. Vzroki so bili predvsem neustrezni pogoji hranjenja in
neskrbno ravnanje. Zaradi previsoke zračne vlage je prišlo do degradacije
mavčnega nosilca. Izpostavljenost vlagi je povzročila oksidacijo notranje
kovinske konstrukcije, kar je privedlo do razpokanja nosilca. Najopaznejša je
bila poškodba leve roke, ki je bila v ramenskem delu prelomljena in kasneje
pritrjena ob stegno figure.
Podstavek
kipa je bil močno poškodovan, ena od stranic je v celoti manjkala, kar je
ogrozilo tudi statiko celote. Atlet je utrpel tudi manjše mehanske poškodbe
nosilca, ki so poleg porumenele slikovne plasti spremenile videz umetnine. Kip
je v celoti prekrivala temna plast nečistoč, ki so poleg drugih madežev
predstavljale izziv pri vzpostavitvi ustrezne estetske predstavitve.
Konservatorsko-restavratorski
poseg je je obsegal vrsto postopkov, ki so temeljili na upoštevanju sodobnih
načel stroke, kar pa do nedavnega ni bilo utečena praksa pri obravnavi mavčne
plastike. Poseg je odpiral mnogo vprašanj, ki smo jih v sodelovanju z
umetnostnozgodovinsko stroko reševali neposredno ob izvajanju postopkov.
Podrobnejši
pregled umetnine in stanje po demontaži prelomljene roke sta ponudila dovolj
dragocenih informacij o prvotnem položaju iztegnjene levice. Ujemajoči se
stični ploskvi smo zlepili z reverzibilnim lepilom, manjkajoči predel pa
oblikovali z modelirno maso, ki ima podobne mehanske lastnosti kot original, a
se po kemični sestavi od njega razlikuje. S tem smo dosegli prepoznavnost in
reverzibilnost dodanih materialov. Statična ustreznost umetnine je bila
dosežena z izdelavo tankoplastne domodelacije v odpornejšem materialu. Z
nanosom odstranljivega zaščitnega filma med stikom originalnega dela podstavka
in dopolnitve smo omogočili
preprostejšo odstranljivost.
Odstranjevanje
površinskih nečistoč je potekalo selektivno z uporabo več metod suhega in
mokrega čiščenja. Barvne dopolnitve so bile izvedene v različnih tehnikah,
glede na velikost in vidnost področja retuširanja, ter zanesljivih podatkov, ki
so pomembni za ustrezno izvedbo rekonstrukcije.
S
povrnitvijo prvotne podobe kipa in enotnejšo estetsko predstavitvijo je bil kip
vključen na pregledno razstavo kiparja Ivana Zajca, ob zagotavljanju stabilnega
in varnega okolja za hrambo pa smo omogočili, da bo v primernem stanju na ogled
tudi našim zanamcem.
Avtorja
Matevž Sterle, Mateja Breščak
Predstavitev: četrtek, 4. januar 2024, ob 18.00
4.
januar – 31. januar 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana