Kot umetnica se je Ivana Kobilca najudobneje počutila v tujini, tudi če je
ustvarjala za domače naročnike. Njeni stiki s slovenskim likovnim prizoriščem
in s slovenskimi ustvarjalci so skopi, posebej če jih primerjamo z odnosi s
tujimi umetniki. Občutek je bil obojestranski – slikarka je nerada razstavljala v Jakopičevem paviljonu in tudi na
skupinski karikaturi Hinka Smrekarja iz leta 1912, na kateri je Smrekar
predstavil slovensko likovno srenjo, nje ni (visok moški ob levi strani je
Pavel Gustinčič).
Ivana Kobilca je bila bolj povezana s tujimi umetniki, ki so bili vpleteni
v štiri večja secesijska gibanja v Evropi: v münchensko, pariško, dunajsko in
berlinsko. Jedro njene evropske družbe so predstavljale kolegice študentke, ki
so tako kot ona obiskovale münchensko akademijo za ženske, ki jo je vodil Alois
Erdtelt: Rosa Pfäffinger, Maria Slavona in Käthe Kollwitz. Ko je Ivani Kobilci
Fritz von Uhde, soustanovitelj münchenske secesije (ust. 1892), svetoval, naj
se preizkusi v Parizu, se je povezala z neutrudljivim titanom takratne
francoske umetnosti, Pierrom Puvisom de Chavannesom. On jo je, tako kot
številne druge umetnike, ki so se zbirali pri njem, spodbujal k razstavljanju
na salonu pariške secesije (ust. 1890). V Parizu je Kobilca živela skupaj
z Roso Pfäffinger, Mario Slavono in Willyjem Gretorjem, manipulativnim
umetnostnim mecenom, ki je bil povezan z več avantgardnimi umetniki. Med
življenjem v Sarajevu je kot redna sodelavka ilustrirane revije Nada (izhajala 1895–1903) spoznala Maximiliana Liebenweina, bodočega podpredsednika dunajske
secesije (ust. 1897). V Berlinu je ohranjala stike s Käthe Kollwitz (ki je
tudi vzgajala sina Rose Pfäffinger), članico berlinske secesije
(ust. 1898), in živela le za kratek sprehod stran od secesijskega
razstavišča.
Umetnica je svoj ustvarjalni vrhunec doživela v Parizu pri dvaintridesetih
letih in nato vztrajala pri realizmu, v katerem je sodobne odvode omehčala in
vključila le v kompozicijo in pentimete. Ivana Kobilca je v tujini, z
izjemo Sarajeva, izvrševala manj zahtevna naročila in težko prenašala zavrnitve
in kritiko. Sama je poročala, da so se tuji mojstri tudi v metropolitanskih
središčih težje uveljavili, prav tako ni nikjer ostala dovolj dolgo, da bi se
zares udomačila. Zanimiva je primerjava s Käthe Kollwitz in Mario Slavono:
obema je v slikarstvu uspelo precej pozno, na domačih tleh (v Berlinu) in ob
institucionalni podpri. Mentor Käthe Kollwitz je bil Max Liebermann, predsednik
berlinske secesije, Maria Slavona, prav tako članica berlinskega združenja, pa
se je poročila z Ottom Ackermannom, švicarskim trgovcem z umetninami. Maria
Slavona se je usmerila v impresionizem ter v Salonu Miethke na Dunaju in v
salonu Paula Cassirerja v Berlinu razstavljala v svojih štiridesetih letih,
Käthe Kollwitz pa je vrh svoje ekspresionistične kariere dosegla po petdesetem
letu. Tudi Ivana Kobilca je dobila nov zagon ravno ob tej življenjski
prelomnici, a razvoj je prekinila prva svetovna vojna in slikarka se je iz Berlina
vrnila v Ljubljano, kjer so jo pričakali (po)vojno pomanjkanje, manj zahtevni
naročniki in domača umetniška klika.
Avtor
Michel Mohor
Predstavitev: četrtek, 3. februar, ob 18.00.
3. februar–2. marec 2022
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana