Motivi z Gorenjske so se v opusu Matije Jame pojavili šele po tem, ko se je leta 1924 dokončno ustalil v Ljubljani. Njihova topografija ni bila kdove kako široka. Blejske vedute so zagotovo imele tržni učinek kot že stoletje uveljavljene turistične razglednice. Večina motivov pa so topografsko skoraj neprepoznavni intimni kotički v naravi, kot jih je identifikacijsko vzpostavil slovenski impresionizem, ali panoramske podobe iz blejske širše okolice, ki se izognejo silhuetam gorskih hrbtov, po katerih bi jih lahko locirali. Krajina z reko je ena še poznejših, hladneje ubranih barvnih študij s sijajnim tonskim razponom modre in zelene, z modernistično grajenim sosledjem planov, vzporednih s slikovno površino, in emancipirano fakturo. Poleg svojih slogovnih odlik pa je kot predmet zgovoren dokument Jamove eksistenčne stiske in njegovega pragmatičnega reševanja tehničnih problemov slikarske priprave v času po svetovni gospodarski krizi, ki je sledila borznemu zlomu 1928. leta.
Krajina z reko je slikana na platno, nalepljeno na vezano ploščo. Ob osvetlitvi s stransko svetlobo je bilo mogoče zaznati navpične linije, ki so v nasprotju s horizontalno zasnovano kompozicijo. Kaj je dejansko v spodnji plasti, nam razodene rentgenski posnetek. V njem prepoznamo fragment srednjega dela telesa belokranjske pastirice-predice, ki se precej dosledno ujema z nekaterimi manjšimi formati tega motiva. To nam potrdijo tudi stratigrafski posnetki vzorcev barvnih plasti, ki kažejo dve povsem različni paleti. Kar je nenavadno pri naši najdbi, je format nekdanje slike. Višina 120 cm, kolikor bi domnevno znesla samo velikost dopolnjene figure, je nenavadno velika dimenzija slike, kakršnih v Jamovem opusu ne poznamo. Očitno je šlo v tem primeru za ambiciozen projekt, ki ga je slikar opustil in sliko razrezal ter porabil za druge kompozicije.
V Narodni galeriji hranjena mala slika Pastirice-predice bi lahko bila kar študija za veliko, kasneje razrezano sliko. Med izvedbama desne iztegnjene roke obstaja izjemna enotnost oblike in duktusa potez. Vzorci rdeče barve iz vezenine dekletove srajce in rdeča barva vezenih bordur in rute na študiji so videti identični. Status študije še dodatno razodenejo pentimenti, ki jih je mogoče zaslutiti že s prostim očesom, še bolj jasno pa jih pokaže rentgenski posnetek. Slikar je popravljal položaj glave in ramen v končni izvedbi. Iz tako zbranih materialnih in biografskih podatkov lahko sklepamo, da je Jama zasnoval in opustil kompozicijo Pastirice-predice, ko se je po dveh desetletjih leta 1930 vrnil v Liko na Plitvice in v Belo krajino. Študija torej ni mogla nastati pred tem datumom, prav tako pa je malo verjetno, da bi Jama obnovo svojih nekdanjih motivov začel kar z velikim platnom. Zasnova se je dovolj posušila, da je ni bilo več mogoče razmazati in da se nova barvna plast ni vpila v podlago. Zato Krajino z reko lahko datiramo šele v drugo polovico četrtega desetletja dvajsetega stoletja.
Sliko iz vladnega fonda Narodne galerije smo v letu 2011 obravnavali zaradi nevarnosti izgube zgornjih barvnih plasti. Tehnološko slabše izvedena avtorjeva preslikava spodnjega motiva je sčasoma povzročila luščenje vrhnjih barvnih plasti motiva oz. krajine. Cilj že četrtega restavratorskega posega po vrsti je bilo utrjevanje barvnih plasti in regulacija mikroklime umetnine, da bi dosegli najboljše možne pogoje in prekinili ponovno pojavljanje poškodb.
Avtorja
Andrej Smrekar, Simona Škorja
Prevod
Andrej Smrekar
Jezikovni pregled
Alenka Klemenc
Naravoslovne preiskave
Sonja Fister, Katja Kavkler, Restavratorski center, ZVKDS, Polonca Ropret, Raziskovalni inštitut, ZVKDS
9. januar–5. februar 2014
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana