Med evropskimi mojstri je v Narodni galeriji pred
obnovo Narodnega doma in novo postavitvijo zbirk visel imeniten portret Dame v poljski noši neznanega slikarja,
z vprašljivo letnico nastanka 1837. Signatura in datacija na sliki sta
poškodovani in nista dopuščali točnega branja. Srečna najdba primerjalnega
gradiva pa je razrešila tako ime avtorja kakor identiteto upodobljenke: slika
je delo nemškega slikarja Wilhelma Terniteja, upodobljena je pruska kraljica
Luise, žena kralja Friderika Viljema III.
Mična Luise Auguste Wilhelmine Amalie iz družine
Mecklenburg-Strelitz (Hannover 1776 – Schloss Hohenzieritz 1810) se je
sedemnajstletna poročila s pruskim prestolonaslednikom iz družine Hohenzollern.
Leta 1797 je zasedel prestol, a kot vladar je bil pod močnim vplivom svoje odločne soproge. S svojim
patriotičnim političnim delovanjem, dobrodelno dejavnostjo in s svojo prikupno
osebnostjo, ne nazadnje pa gotovo tudi zaradi svoje lepote, si je kraljica Luise
med prebivalstvom pridobila izredne simpatije in okoli nje se je razvil pravi
mit. Bila je ena najpogosteje upodabljanih aristokratskih dam v evropski
zgodovini, ne le v času življenja, temveč tudi po smrti. Ternitejeva slika v
Narodni galeriji je prav primer takšne posthumne upodobitve.
Slikar Wilhelm Ternite (Neustrelitz 1786 – Potsdam
1871) je bil po šolanju na berlinski akademiji in nekajletnem vojaškem
udejstvovanju na začetku kariere, ko je 1810 lahko slikal Luise še zaživa . Po
koncu napoleonskih vojn je kot komisar za vrnitev iz Prusije odpeljanih umetnin
več let preživel v Parizu, kjer se je tudi izpopolnjeval pri Jacques-Louisu
Davidu in Antoine-Jeanu Grosu. Obiskal je Italijo in slikal prizore s potovanj,
po katerih so bile izdelane grafike in izdane v mapah. Po vrnitvi v domovino je
postal dvorni slikar in bil od 1826 do upokojitve 1864 nadzornik kraljevih
umetniških zbirk v Potsdamu in okolici. Uveljavil se je kot portretist širše
kraljeve družine in drugih predstavnikov pruske visoke družbe.
Galerijska slika kaže kraljico Luise v paradni
dragonski uniformi. Še pred njeno smrtjo jo je Ternite 1810 upodobil v jahalni
obleki, ukrojeni po huzarski uniformi, in ta slika je bila prototip za vrsto
ponovitev in variant. Z dragonci je bila Luise povezana tudi formalno, saj jo
je kralj leta 1806 imenoval za vodjo 5.
polka dragoncev, ki se je nato preimenoval v polk kraljičinih dragoncev št. 5.
Njena vloga je bila seveda samo ceremonialna. Med njenimi ohranjenimi oblačili sta tudi dragonski jopič (spencer) in srajca brez rokavov (chemisette), kakršno je nosila pod njim, oba iz leta 1806. Slikar
je torej imel na razpolago avtentično opravo, ko je slikal Luiso leta in leta
po njeni smrti.
Kolikor je bilo mogoče ugotoviti, obstajata vsaj
še dve slikani varianti galerijske slike in ena grafična, na vseh treh pa ima
Luise drugačno pokrivalo kakor na naši sliki. Od kod torej tu poljska kapa, t.
i. krakoska? Odgovor na to vprašanje ostaja naloga za prihodnost – enako kakor
zanesljiva ugotovitev časa nastanka in provenience slike. Narodna galerija jo
je pridobila, ko je leta 1986 prevzela v upravljanje umetnine iz vladne zbirke,
in takrat je portret visel v gradu Brdo pri Kranju. Vabljiva razlaga za prihod
slike na Kranjsko so plemiške sorodstvene zveze.
Sedmi od desetih otrok pruskega kraljevskega para
je bila hčerka Alexandrine (1803–1892), ki se je 1822 poročila s Paulom
Friedrichom, velikim vojvodo Mecklenburg-Schwerin (1800–1842). Njuna
drugorojenka Luise (1824–1859) se je leta 1849 poročila s knezom Hugom von
Windischgrätz (1823–1904) na Bogenšperk. Morda je takrat z njo vred priromal na
kranjska tla tudi portret njene stare matere, kraljice Luise. Lahko seveda tudi
pozneje, saj se je hčerka zakoncev Windischgrätz Maria (1856–1929) poročila
»nazaj« k Mecklenburgom, z vojvodom Paulom Frederickom von
Mecklenburg-Schwerin, tako da jo poznamo kot našo znamenito amatersko
arheologinjo vojvodinjo Mecklenburško. Windischgrätzi so ostali lastniki gradu
Bogenšperk vse do konca 2. svetovne vojne, a že leta 1943 so se odselili in
odnesli s seboj večino svojega premoženja. Kako je naša slika, če je res bila
pri njih, preživela nadaljnja nemirna desetletja in pristala v protokolarnem
objektu na Brdu, ni znano. Nakazana
provenienca ostaja zgolj hipoteza, dokler se ne najdejo kakšni oprijemljivi
podatki. Kakorkoli, Ternitejeva odlična slika dobrodošlo dopolnjuje zbirko
bidermajerskih portretov v Narodni galeriji.
5. januar–1. februar 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana