»Teta me je slikala, zato smo se malo zakasnile,« je poleti l. 1913 Mira
Pintar napisala materi Mariji iz Berlina, kjer je že več tednov počitnikovala
pri Marijini sestri Ivani Kobilca. Obisk mlade sorodnice je pomenil prelomnico
za slikarko, ki je po večletnih težavah z zdravjem spet pričela ustvarjati bolj
smelo in z mislijo na razstave.
Portret Mire Pintar odseva zmeren meščanski modernizem, ki mu je bila
Kobilca zavezana od konca 80. let 19. stoletja, ko je živela v Münchnu. Že takrat
je bil v bavarski prestolnici motiv mladenke v belem pogost. Simbolistični mitološki,
verski, zgodovinski in pravljični prizori z zasanjanimi dekleti, večkrat
upodobljenimi tudi v (pol)aktu, so si delili ikonografijo z realističnim
meščanskim portretom: bela obleka je bila simbol čistega, večnega in
nedolžnega, dekletov samozavestni pogled, mladost in lepota pa so bili simboli
telesnosti.
Konflikt med ženskim idealom in telesom je (moške) umetnike in pisce privabljalo
že tisočletja. Vestalke, skrbnice osrednjega ognjišča v Rimu in
varuhinje rimskega blagostanja, so bile oblečene v belo stolo kot rimske žene,
njihovi lasje pa so bili urejeni v poročno pričesko. Tudi Devico Marijo,
Jezusovo mater, in druge krščanske svetnice so upodobljali v belih ali vsaj svetlih
oblačilih, kadar so jih enačili z zaročenko iz Visoke pesmi, ki jo njen
izbranec v skorajda vročičnih primerjavah med drugim enači z lilijo med
robidami (Vp 2,2). Ženska lepota pa je lahko bila tudi pogubna. Heziod tako
opisuje Pandoro, prvo žensko: “Šepavi umetnik tedaj po zamisli Kronida /
zgnetel iz zemlje je stvar, sramežljivi devici podobno. / Pas ji je dala nato
svetlooka boginja Atena, / vso jo s srebrno obleko ozaljšala, čeznjo nadela /
belo tančico, umetno vezeno, res čudo prečudno! … Zarod pogubni žená, vsi
ženski rodovi iz nje so, / v samo nadlogo živijo možem umrljivim na zemlji.”
(Heziod, Teogonija, 571–575 in 591–592, prev. Kajetan Gantar, Ljubljana
2009)
Kobilca je v belo odela anonimne modele (Holandka, Parižanka s pismom – mogoče Maria Slavona?) in naročnice iz meščanskih
družin (Baumgartner, Souvan, Bussjäger, Arndt, Šlajmer, Povše). Ta dela je največkrat
izvršila v tehniki pastela in odražajo predvsem sočasen stil oblačenja.
Mira Pintar pa presega vse preostale Kobilčine podobe tega žanra in se s svojo izčiščenostjo, sproščeno potezo in secesijsko
modo postavlja ob bok tako slovenskim sodobnikom (mdr. Ivan Vavpotič, Rihard
Jakopič, Matej Sternen) kot evropskim zgledom, med katerimi velja omeniti
Wilhelma Leibla (1844–1900) in Alberta Weisgerberja (1878–1915); njuna in druga
podobna dela je Kobilca imela priložnost videti na razstavah berlinske secesije
in v salonu Paula Cassirerja, ki jih je redno obiskovala.