Jakopič je ob odprtju svojega paviljona leta 1909 razstavil sliko Evangelij po Marku I.8, ki je videti kot oltarna kompozicija in je njegova največja štafelajna slika. V stroki se mnenja o času njene zasnove in nastanka nagibljejo k letu razstavitve, ko naj bi si prizadeval napraviti vtis na cerkvene naročnike. Za kompozicijo naj bi Jakopič uporabil nekaj študijskih aktov iz münchenskega obdobja. Jakopič sam je postavil začetke nastanka te kompozicije pred leto 1900, in nekatere risbe to tudi dokazujejo. Čeprav so risbe v zapuščini izstrižene iz večjih celot – beležk, in pol od njih tako, da jih ni več mogoče videti v kontekstu slikarjevih interesov, lahko s primerjavo papirja večino študij povežemo z risarsko dejavnostjo pred letom 1900. Hkrati je še vedno aktualno vprašanje o Jakopičevem religioznem slikarstvu. Če je okoli 1898 morda še mislil tudi na pravo religiozno sliko, za poznejši čas zagotovo tega ni mogoče več zagovarjati. Jakopič je zelo samovoljno preinterpretiral evangeljsko vsebino, tako da je postala z vidika kateheze precej neučinkovita. Religiozno snov je uporabil za subjektivno in čustveno nabito sporočilo, ki ga nosi svetloba. Jakopič je v vseh svojih žanrih sliko gradil v nasprotni svetlobi v razponu od realističnega pogleda proti soncu, do odslikane umetne luči, katere vir je v fiktivnem prostoru slike. Pri tem pa svetloba postane nosilka simbolnih pomenov.
Risbe so iz zapuščine Riharda Jakopiča, ki jo je Narodna galerija pridobila leta 2012.
Avtor
Andrej Smrekar
Konservatorska priprava
Tina Buh
Fotografijo prve razstave v Jakopičevem paviljonu hrani NUK, Slikovna zbirka, in je iz zapuščine Frana Vesela.
5. junij–2. september 2014
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana