Novi vrtnar je bil mladenič, ki je
nosil dolge lase, zvezane s trakom križno preko glave, da ga niso motili. Hodil
je po potki z napolnjeno škropilnico in iztegnjeno prosto roko, da je
uravnotežil breme. Previdno in počasi je zalival rastline kapucink, kot da bi
nalival belo kavo. Na tleh, ob vznožju rastlinic se je raztezal temen madež. Ko
je postal velik in zemlja razmočena, je dvignil škropilnico in se premaknil k
drugi rastlini. Izgledalo je, da uživa v miru.
(Italo Calvino: Adam
nekega popoldneva, zbirka Pripovedi)
Jesen leta 1882 je Jurij Šubic (1855-1890) preživel v Normandiji, v gosteh pri družini
slikarja Gabriela Desrivièresa. Tam je ustvaril vrsto krajinskih, žanrskih in
portretnih slik, med katerimi je nastala tudi majhna slika Vrtnar, kjer
si te vsebine podajajo roke.
»Šubic se je - pod vplivom neposrednega stika z
naravo - zavedel, da je slikanje pompoznih zgodovinskih kompozicij,
ki so nastajale v pariških ateljejih, in s katerimi je bil tedaj čez glavo
zaposlen, v bistvu zlagana stvar in, da je prava umetnost le izraz neposrednega
umetniškega stika z naravno resničnostjo.« (Stane Mikuž)
S tem je »Jurij Šubic prvi prinesel v našo umetnost sončno
luč in pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril
izhodišče novi umetniški generaciji.« (France Stele)
Na sliki majhnega formata se pred nami odvije ljubek,
romantičen prizor, na katerem deček vrtnar obrezuje vrtnice. Pod njegovimi
nogami se vije potka, ki se zaključi z zidom in v nas prebudi občutke zaprtega,
varnega prostora, kljub temu, da se dogaja na prostem. Nad njim in okoli njega
se bohoti pozno pomladno zelenje, v ozadju se svetlika košček neba. Hitre
poteze čopiča nam razkrivajo slikarjevo željo po čim skrbnejšem in natančnem
posnetku dogodka, ki je v svoji življenjskosti minljiv, a večen s svojo
vsebino. Razkriva nam, da resničnost lahko doživljamo tudi eterično in
romantično. V svetu umetnosti ločimo med romantiko in realizmom, saj gre za dva
tokova umetnosti, ki se med seboj močno razlikujeta. Romanticizem gleda v
preteklost in opeva čustva, realizem pa to prekine, se osredotoča na sedanjost
in skuša preseči ta čustveni naboj romantičnega pogleda. Vsakdan pa je lahko
siv in turoben ali pa svetal in veder. In, ko se naslika tak trenutek, se zdi,
da se je realizem srečal z romantiko. Kot se je zgodilo z vrtnarčkom, ko je v
trenutku slikarjevega vsakdana, njegovega resničnega sveta, ujel nostalgično
impresijo.