V časopisu Delo z dne 2. aprila 1961 se je tedanji ravnatelj Narodne galerije Karel Dobida javno zahvalil medaljerju in kiparju Antonu Severju za obsežno donacijo del, ki jo je galerija od njega prejela v letih 1960 in 1961.
»Daroval je svoja najlepša dela, ki so mu še ostala,« je zapisal ravnatelj Dobida. Poleg zbirke 217 mavčnih odlitkov gem, 21 kovinskih medalj in plaket 12 tujih, starejših in sodobnih mojstrov je daroval 63 svojih avtorskih del – 15 bronastih medalj in 11 plaket, 13 kovinskih značk, 7 mavčnih odlitkov, 10 štanc in 7 redukcij. »Ta zbirka vsebuje vrsto najboljših dosežkov Severjeve umetnosti od začetnih del do zadnjega časa in predstavlja pravo revijo celotnega avtorjevega življenjskega opusa iz dobe pol stoletja,« je dodal Dobida.
Sever se je po smrti medaljerja Franca Andreja Šega (1711–1787) za desetletja tudi kot edini Slovenec skoraj izključno posvetil medaljerstvu. Upodobil je celo galerijo znanih Slovencev ‒
Franceta Prešerna, prvenec iz leta 1909, pri katerem se je naslonil na antične vzore, Primičevo Julijo, ki jo je povzel po sliki Matevža Langusa iz leta ok. 1835, svoje sodobnike, npr. slikarja in risarja Sašo Šantla, kiparko Karlo Bulovec Mrak, škofa Antona Bonaventuro Jegliča, kirurga Eda Šlajmerja itd., ki odražajo kulturno-zgodovinsko dogajanje prve polovice 20. stoletja. V portretih je očitno poznavanje antike, sicer mu je bila za vzor renesančna medaljerska umetnost. Poleg realističnih in duhovno poglobljenih portretov je modeliral tudi osnutke za spominske značke,
ščitke, grbe, embleme, obeske, prstane in drobne plastike.
V letih 1900‒1904 je obiskoval Umetnoobrtno strokovno šolo, oddelek za podobarstvo v Ljubljani, kjer ga je poučeval kipar Alojz Gangl. Nato je odšel v Gradec na tamkajšnjo državno obrtno
šolo, v letih 1907–1912 je študiral na specialni šoli za graverstvo in medaljerstvo na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju pri prof. Rudolfu Marschallu. Po prvi svetovni vojni je sprva delal kot svobodni umetnik, dokler ni leta 1920 po opravljenem profesorskem učnem izpitu sprejel službe na ljubljanski Tehnični srednji šoli, kjer je poučeval vse do konca avgusta 1960, od leta 1939 dalje je bil tudi predstojnik odseka za kiparstvo, graverstvo in keramiko. V letih 1924–1941 je vodil umetniško šolo Probuda v Ljubljani. V štiridesetih letih poučevanja je pripomogel, da so si učenci izoblikovali okus in estetska merila ter ozavestili pravo predstavo o lepem.
Severjeva dela odlikujejo obvladovanje tehnike, premišljena kompozicija in dobro poznavanje predhodnih umetnostnih slogov. Nudijo posebno estetsko zadovoljstvo, saj utelešajo popolnost oblik in častijo lepoto kot tako.