Fotografija je v generaciji slovenskih impresionistov v veliki meri prevzela funkcije, ki jih je v slikarski praksi tradicionalno nosila risba. Krajinska slika, ki je postala dominanten žanr v slovenskem slikarstvu po letu 1903, je manj odvisna od risarskih veščin, vedeti pa moramo, da se razen Matija Jame med 1903 in koncem prve svetovne vojne nobeden od impresionistov ni povsem odrekel figuri. Matej Sternen je med njimi slikar, v čigar opusu krajina nikoli ni odtehtala človeške figure. V njegovi zapuščini je ostala cela vrsta fotografskih plošč in vintage fotografij, od katerih nekatere datirajo še iz Ažbetove šole v Münchnu morda pred letom 1900, ki jih je uporabljal desetletja kot izhodišče za študijsko risbo in slikarske realizacije.
Že najzgodnejše fotografije lahko povežemo s konkretnimi deli iz Sternenovega opusa. Neizogibno prepoznaven je akt z dvignjenimi rokami, ki ga celopostavnega najdemo tudi v grafični izvedbi. Fotografska plošča je zanimiva predvsem zato, ker na levi strani za zastorom lahko poškilimo v Ažbetovo risalnico, kjer stoji štafelaj pred steno s slikami. Tudi Akt s hrbtne strani je bil posnet na istem mestu, k njima pa lahko prištejemo še nekaj drugih fotografij. Fotografije so praviloma obrezane, omejene predvsem na figuro, tako da je kontekst povsem izgubljen, kar nam zelo jasno razodene slikarjev neposredni interes v fotografiji. Še bolj zgovorni so nekateri primerki v Moderni galeriji, kjer je fotografijo preganil po vseh štirih robovih in tako določil kader kompozicije.
Sternenova raba fotografije ne odstopa bistveno od rabe njegovih kolegov. Zaradi preokupacije s človeško figuro je evidenca o njej obširnejša kot pri drugih slikarjih. Različni načini njene rabe kažejo, da je "mehanska reprodukcijska tehnika" v veliki meri funkcijsko nadomestila grafične predloge in risbo, zato tovrstne fotografije štejemo med ateljejsko gradivo na prelomu 19. v 20. stoletje vse pomembnejše za vzpostavljanje moderne slikarske prakse. Blizu je tudi Jakopičevemu načinu razvoja kompozicij v risbi v času bivanja v Münchnu. V tem je pri Jakopiču, pri Sternenu pa še posebej, videti metiersko prilagajanje Ažbetovim nasvetom svojim študentom, naj rišejo z barvo. Večino fotografij pogojno lahko pripišemo Sternenu samemu. Zanesljive evidence za to ni, vemo pa, da so tako Jama kot Jakopič in Sternen sami fotografirali, Groharju pa sta fotografije oskrbovala Avgust Berthold in Ante Gaber.
Avtor
Andrej Smrekar
Jezikovni pregled
Alenka Klemenc
9. maj–2. junij 2013
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana