Politično-satirični tednik, ki ga je urejal Radko
Murnik (1870–1932), je izhajal ob sobotah v letih 1905 in 1906 in je bil
propagandna propagandno glasilo ljubljanskih liberalcev. Iz krajših, pogosto
rimanih besedil, veje očitna želja po šokiranju in izzivanju ogorčenja.
Pavlihovski napadi na cerkvene dostojanstvenike, domače politike in tuje
voditelje so postavljeni ob bok osebnim problemom: veliko je namigov na
spolnost, od golote do intime pred poroko, ter zabavljivih opisov zakonskih
težav, kot sta nezvestoba in alkoholizem. Osa je bila pan-slovanski list,
čeprav se je zgledovala po germanskih satiričnih listih. V besedilih in
ilustracijah so bile poudarjene razlike med Slovani in Nemci, prav tako pasti
slavne preteklosti, na primer italijanske.
Kritike Cerkve so večstopenjske, od očitkov o
puritanski morali, licemerstvu, grabežljivosti, paradoksih celibata do namigov
o deliktih zoper mlade fante v Vatikanu. Šale o neumnih duhovnikih, škofovski
grabežljivosti in uporaba vzdevkov, npr. Nikdarsit, so še danes šokantne. Kler
liberalcem seveda ni ostal dolžan in je širil obtožbe o njihovi kvarni morali
in satanizmu. Osin ton je ustrezal
Ivanu Tavčarju (1851–1923), ki je v deželnem zboru zaslovel s svojimi
zbadljivkami, naperjenimi ali proti kolegom ali proti poslušalcem, zbranim na galeriji,
medtem ko so bolj zmerni liberalci na koncu znali presoditi, da bo tako oster
napad meščanskim interesom kvečjemu škodoval.
Maksim Gaspari (1883–1980) je bil skupaj s Hinkom
Smrekarjem (1883–1942), Gvidonom Birollo (1881–1963) in Franom Tratnikom
(1881–1957) eden glavnih Osinih ilustratorjev.
22-letni umetnik, ki je Dunaj zapustil zaradi pomanjkanja sredstev, se je lotil
vsakega naročila. A delo za Oso je
imelo posledice – Gaspari je kasneje trdil, da ni prejel podpore Kranjskega
deželnega odbora prav zaradi teh karikatur. Risbe nimajo umetniškega naboja, ki
ga opazimo v kasnejših in nepolitičnih umetnikovih delih, je pa opazen vpliv
predvsem stuttgartske satirične revije Der
Wahre Jacob (1879–1933), ki je bila organ nemških socialdemokratov, in münchenske
revije Simplicissimus (1896–1944;
1954–1967), ki jo je ustanovil Albert Langen (1869–1909), znanec Ivane Kobilca
v Parizu. Možnost, da je bila Osaznana urednikom in karikaturistom na severu, je še neraziskana.
Osa je
pričela izhajati v času velikih in hitrih sprememb v avstrijski politiki. Baron
Max Wladimir von Beck (1854–1943) je postal predsednik vlade l. 1906 in čeprav
je že čez dve leti položaj izgubil, je bil njegov mandat za monarhijo ključen:
z reformo so moški v avstrijski polovici države dobili splošno volilno pravico.
Nastopil je v času krize – poleg volilne reforme je bila država še sredi
carinskega spora z madžarskim delom države. Nasprotovanje slovenske liberalne
struje, tudi Narodne napredne stranke, je izviralo iz treh značilnosti
volilnega sistema: razdelitve mandatov, ki je Štajerski in Koroški prinesel
manj slovenskih poslancev, manjše zastopanosti meščanov, saj je Ljubljani
pripadel eden, medtem ko so ostala mesta in trgi bili združeni s podeželjem, in
večinski sistem, ki je sedež prinesel prvouvrščeni stranki v okraju. Slovenske
stranke so tako sicer imele zagotovljenih 24 poslanskih mest, kar se je
proporcionalno ujemalo s številom Slovencev v Avstriji, a na volitvah je skoraj
v vseh okrajih zmagala Slovenska ljudska stranka. Na volitvah 14. maja 1907 je
tako SLS dobila 18 mandatov, NNS pa 4; eno mesto je pripadlo kandidatu
slogaškega tabora (ta se je zavzemal za sodelovanje med liberalci in
konservativci), v Istri pa skupnemu slovensko-hrvaškemu kandidatu.