Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Razstave
Odstiranja | 7. 11. 2024 – 4. 12. 2024

Odstiranja: Maksim Gaspari, Karikature za politično-satirični tednik Osa

Politično-satirični tednik, ki ga je urejal Radko Murnik (1870–1932), je izhajal ob sobotah v letih 1905 in 1906 in je bil propagandna propagandno glasilo ljubljanskih liberalcev. Iz krajših, pogosto rimanih besedil, veje očitna želja po šokiranju in izzivanju ogorčenja. Pavlihovski napadi na cerkvene dostojanstvenike, domače politike in tuje voditelje so postavljeni ob bok osebnim problemom: veliko je namigov na spolnost, od golote do intime pred poroko, ter zabavljivih opisov zakonskih težav, kot sta nezvestoba in alkoholizem. Osa je bila pan-slovanski list, čeprav se je zgledovala po germanskih satiričnih listih. V besedilih in ilustracijah so bile poudarjene razlike med Slovani in Nemci, prav tako pasti slavne preteklosti, na primer italijanske.

Kritike Cerkve so večstopenjske, od očitkov o puritanski morali, licemerstvu, grabežljivosti, paradoksih celibata do namigov o deliktih zoper mlade fante v Vatikanu. Šale o neumnih duhovnikih, škofovski grabežljivosti in uporaba vzdevkov, npr. Nikdarsit, so še danes šokantne. Kler liberalcem seveda ni ostal dolžan in je širil obtožbe o njihovi kvarni morali in satanizmu. Osin ton je ustrezal Ivanu Tavčarju (1851–1923), ki je v deželnem zboru zaslovel s svojimi zbadljivkami, naperjenimi ali proti kolegom ali proti poslušalcem, zbranim na galeriji, medtem ko so bolj zmerni liberalci na koncu znali presoditi, da bo tako oster napad meščanskim interesom kvečjemu škodoval.

Maksim Gaspari (1883–1980) je bil skupaj s Hinkom Smrekarjem (1883–1942), Gvidonom Birollo (1881–1963) in Franom Tratnikom (1881–1957) eden glavnih Osinih ilustratorjev. 22-letni umetnik, ki je Dunaj zapustil zaradi pomanjkanja sredstev, se je lotil vsakega naročila. A delo za Oso je imelo posledice – Gaspari je kasneje trdil, da ni prejel podpore Kranjskega deželnega odbora prav zaradi teh karikatur. Risbe nimajo umetniškega naboja, ki ga opazimo v kasnejših in nepolitičnih umetnikovih delih, je pa opazen vpliv predvsem stuttgartske satirične revije Der Wahre Jacob (1879–1933), ki je bila organ nemških socialdemokratov, in münchenske revije Simplicissimus (1896–1944; 1954–1967), ki jo je ustanovil Albert Langen (1869–1909), znanec Ivane Kobilca v Parizu. Možnost, da je bila Osaznana urednikom in karikaturistom na severu, je še neraziskana.

Osa je pričela izhajati v času velikih in hitrih sprememb v avstrijski politiki. Baron Max Wladimir von Beck (1854–1943) je postal predsednik vlade l. 1906 in čeprav je že čez dve leti položaj izgubil, je bil njegov mandat za monarhijo ključen: z reformo so moški v avstrijski polovici države dobili splošno volilno pravico. Nastopil je v času krize – poleg volilne reforme je bila država še sredi carinskega spora z madžarskim delom države. Nasprotovanje slovenske liberalne struje, tudi Narodne napredne stranke, je izviralo iz treh značilnosti volilnega sistema: razdelitve mandatov, ki je Štajerski in Koroški prinesel manj slovenskih poslancev, manjše zastopanosti meščanov, saj je Ljubljani pripadel eden, medtem ko so ostala mesta in trgi bili združeni s podeželjem, in večinski sistem, ki je sedež prinesel prvouvrščeni stranki v okraju. Slovenske stranke so tako sicer imele zagotovljenih 24 poslanskih mest, kar se je proporcionalno ujemalo s številom Slovencev v Avstriji, a na volitvah je skoraj v vseh okrajih zmagala Slovenska ljudska stranka. Na volitvah 14. maja 1907 je tako SLS dobila 18 mandatov, NNS pa 4; eno mesto je pripadlo kandidatu slogaškega tabora (ta se je zavzemal za sodelovanje med liberalci in konservativci), v Istri pa skupnemu slovensko-hrvaškemu kandidatu.

Avtor: Michel Mohor

7. november – 4. december 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana