Odstiranja, marec 2014

Štirje prizori iz življenja frankovskega škofa sv. Erharda (u. ok. 720) in sv. Otilije (u. 720): Maša škofa Erharda, Erhard ozdravi slepo Otilijo, Grob sv. Erharda, Odpiranje groba sv. Erharda, so deli oltarja, posvečenega temu frankovskemu misijonskemu škofu iz 8. stoletja. Sv. Erhard in sv. Otilija sta bila češčena kot zavetnika pred boleznimi oči in pred glavobolom. Njun kult se je v gotiki razširil do južnih alpskih dolin in obravnavani reliefi pri nas so najjužnejši znani zgled te ikonografije, v kateri je za omenjene bolezenske težave prevladovalo češčenje sicilske svetnice sv. Lucije, ki tako kakor Otilija goduje 13. decembra. Reliefne podrobnosti in narativni slog legende o sv. Erhardu razkrivajo rezbarja, ki se je resda oblikoval v umetnostnem okolju južne Nemčije in Češke, a je najbrž deloval na območju vojvodine Štajerske.

Reliefi iz gotske cerkve sv. Jošta sodijo med zgodnje oziroma najstarejše ohranjene upodobitve tega motiva nasploh, v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu pa so zanimivi tudi, ker se na območju jugovzhodnih predelov Alp rezljani oltarji iz tega časa niso ohranili. Fragmentarno ohranjeni oltar je bil že zaradi vsebine in tudi zaradi likovne kakovosti prestižno naročilo, ki ga smemo iskati med benediktinci v Gornjem Gradu, pa tudi med celjskimi grofi: pri tem samostanu so namreč opravljali odvetniško službo. Navsezadnje so bili grofje s svojim rodovnim gradom Žovnek sosedje, ki so živeli le nekaj ur hoje vzhodno od sv. Jošta, oboje pa povezujejo obronki razgibanih Dobrovelj.

Prvi dokumentirani restavratorski poseg na reliefih izvira iz leta 1973, nastal pa je pred pregledno razstavo gotske plastike na Slovenskem v Narodni galeriji. Tedaj je bila z reliefov odstranjena bela preslikava, ki je razkrila le fragmentarno ohranjeno prvotno polikromacijo. Konec sedemdesetih so bile za podružnično cerkev – v zameno za dolgotrajno izposojo Narodni galeriji – izdelane kopije reliefov. Za izdelavo kalupov, po katerih so bile kopije odlite, je bila uporabljena silikonska guma. Zaradi pomanjkljive zaščite poškodovanega nosilca pred nanosom gume se je odlika kopiranja najfinejših detajlov tukaj izkazala kot slabost, saj se je guma zalezla še v najmanjše razpoke, ki so se po poznejšem raztezanju lesa skrčile in gumo dobesedno ukleščile. Skozi nekatere odprte izletne odprtine in ponekod že tudi razvejane tunele insektov je guma stekla tudi po več milimetrov v globino. Guma je bila po kopiranju odstranjena le na grobo.

V letu 2012 so bili v sklopu priprav plastik za razširjeno stalno zbirko Narodne galerije reliefi ponovno restavrirani. Razlogi so bili estetski, saj so kitanja izvedena v čistem vosku in voščeni premaz, ki je prekrival površino, izrazito potemnela. Silikonske gume ob strjevanju izločajo sestavine, ki temnijo substrat, njeni zatrjeni ukleščeni delci pa onemogočajo lesu naravno raztezanje; tu nastajajo nepotrebne sile na nosilec. Poleg tega gume ostanejo lepljive in privlačijo prah. Ob tokratnem posegu so bili zato potemneli voščeni premaz, neustrezna starejša kitanja in ostanki silikonske gume odstranjeni, leseni nosilec pa utrjen in ponovno dopolnjen.

Avtorja
Ferdinand Šerbelj, Martina Vuga

Prevod in jezikovni pregled
Alenka Klemenc