Odstiranja, marec 2018

Rinaldo, glavni junak epa Osvobojeni Jeruzalem Torquatta Tassa (1544‒1595), je najboljši križarski bojevnik, ki s svojo odsotnostjo postavi obleganje Jeruzalema na kocko. Poganska čarovnica Armida, hči damaščanskega kralja Hidraota, ga v maščevalni sli uspava, da bi ga ubila, vendar se ob pogledu na spečega junaka zaljubi vanj. Prenese ga na Srečne otoke, kjer ustvari palačo z rajskim vrtom in ga zadržuje v njem z uroki, da pozabi na svoje vojaške in krščanske dolžnosti. Goferdo – poveljnik križarske vojske – njegovima tovarišema Ubaldu in Carlu naloži nalogo, da ga poiščeta in privedeta nazaj. Z njegovo pomočjo križarji naposled osvojijo Jeruzalem.

Čeprav so fragmente iz Tassove pesnitve piratsko tiskali v Benetkah že pred njenim uradnim izidom leta 1581, likovnih upodobitev (in uglasbitev) tam skoraj celo stoletje ne najdemo. Lazzarinijeva slika je nastala po letu 1683, ko so Benetke skušale obuditi Sveto ligo, zmagovalko nad Turki v bitki pri Lepantu leta 1571. Snov Rinaldove dogodivščine z Armido se je začela uveljavljati v glasbenem gledališču, kjer se je držala Tassove moralne usmeritve, medtem ko jo je Lazzarini preobrnil v poudarjeno erotičen prizor. Ker njegove kompozicije kažejo vpliv bolonjskega klasicizma, je malo verjetno, da ni poznal slike Annibaleja Carraccija. Carracijevo poženščenost glavnega junaka je zadržal z mehko modelacijo moškega hrbta in z dolgimi kodri, a je Lazzarinijev Rinaldo dejavnejši v pogovoru s svojo gospodarico.

Medtem ko je običajno osnova za ta ikonografski motiv 20. kitica XVI. speva, v katerem Rinaldo nastavi zrcalo Armidi, je Lazzarini uporabil snov 21. kitice. Armida se občuduje v zrcalu, Rinaldo pa ji dopoveduje, da je njena podoba v njegovem srcu še veliko lepša, zato naj raje pogleda v njegove oči. Lazzarini je snov zmaknil z njenih moralno-didaktičnih tečajev in jo interpretiral v tradiciji beneških erotičnih prizorov »ljubezni bogov«. Kompozicijsko se je oprl na figuro serpentinato, ki jo dobro poznamo iz Tizianovih kompozicij Venere z muzikanti, predvsem pa iz znamenite slike Venere in Adonisa, ok. 1553. Tizian jo je povzel po nekaterih gemah iz Grimanijeve zbirke, ki se je tedaj spet znašla v Benetkah.

Lazzarini je opustil v epu izpostavljeno mimobežnost pogledov. Pogleda Rinalda in Armide bi se morala srečati v zrcalu. Tudi izza grma oprezajoči Ubaldov pogled se zdi uperjen v zrcalo, torej v isto podobo, in glede na to, da sta viteza identifikacijski figuri, ki gledalcu povesta, kako mora gledati zgodbo, tja usmerjata tudi gledalčev pogled. Prav tako je zaposlen z gledalcem in njegovim sodelovanjem Lazzarinijev amoret. Zazrt v zrcalo sledi Rinaldovi roki z iztegnjenim kazalcem, z desnico pa kaže v gledalca. Vid je slikar tematiziral s koncentracijo pogledov, ki so usmerjeni v isto točko: v zrcalu je mogoče videti tisto, kar gledalec vidi s svojega privilegiranega mesta – razgaljeno Armido. Uprizoritev erotičnega prizora je podobna beneškemu kukanju skozi ključavnico k spečim ali lišpajočim se Veneram visoke renesanse. Takšna podoba pa je namenjena intimnim prostorom, v katerih imajo prednost drugačni vzgibi in ne ideološka ortodoksnost, ki jo je kasneje obudil Lazzarinijev učenec Giambattista Tiepolo sredi 18. stoletja s serijo prizorov iz Tassove zgodbe o Rinaldu in Armidi za družino Cornaro.

Avtor
Andrej Smrekar