Marija Rozalija Attems se je v rodnem Gradcu leta 1839 poročila z Antonom Aleksandrom Auerspergom, znanim kot Anastasius Grün. Podatkov o njenem življenju je malo, zato glavne dogodke lahko rekonstruiramo po življenju njenega moža. Auerspergi so bili umetniško nadarjeni, med njimi tudi Marijin soprog, saj se je ukvarjal s pesnikovanjem. Posvečanje umetnosti v širšem sorodstvu je bilo za Marijo Auersperg Attems pomembno, saj je tako imela podporo za razvijanje svoje likovne nadarjenosti ne samo pri možu, temveč tudi pri drugih članih razvejane plemiške družine. V zimskih mesecih sta zakonca bivala predvsem v Gradcu in na Dunaju in tako bila v samem središču umetniškega dogajanja.
V prvi polovici 19. stoletja je bila dunajska šola cvetličnega tihožitja fenomen v Evropi tega časa in utelešenje izraza bidermajer. Bidermajersko cvetlično slikarstvo je nastalo zaradi ljubezni do narave med širokim slojem družbe, vključno s cesarsko družino, in je zajemalo tako domače kot eksotično cvetje. To je bil čas razcveta botaničnih in zasebnih vrtov premožnih ljubiteljev rastlin ter rastlinjakov za gojenje modnih eksotičnih rož. Člani cesarske družine, aristokracija in meščanstvo so postali predani ljubiteljski botaniki. Na obrobju Dunaja je bilo cenjeno zatočišče nešteto zasebnih vrtov in vse to je vplivalo na splošno razpoloženje, modo, ki se je razširila na mnoga področja življenja. Tudi zakonca Auersperg sta sledila smernicam in si uredila sadovnjake, drevorede in okrasne vrtove na posestvu Dornava in ob Šrajbarskem turnu v Leskovcu pri Krškem. Lastni cvetlični vrt je bil za priučeno slikarko tudi vir študija tihožitnega predmeta, kar se kaže v dosledno naslikanih rastlinskih vrstah.
Ženske do konca 19. stoletja niso imele dostopa do akademskega izobraževanja. Umetnostni tečaji so bili del splošne izobrazbe deklet srednjega in višjega sloja, toda vse ženske z resničnimi ambicijami so se morale zanašati na zasebno šolanje. V tihožitjih Marije Auersperg Attems se kažejo vplivi različnih vodilnih slikarjev dunajske šole bidermajerskega cvetličnega tihožitja, ki pomeni oživitev zlate dobe nizozemskega slikarstva in vplivnih mojstrov iz 17. in 18. stoletja. Izjemen slikar Johann Baptist Drechsler (1756−1811), ustanovitelj šole cvetličnega slikarstva, se je zgledoval pri starih mojstrih, ki jih vidno zastopata Jan van Huysum (1682−1749) in Rachel Ruysch (1664−1750). Marija Auersperg Attems je tako kot slikarski kolegi kopirala starejše mojstre kot tudi svoje sodobnike, med njimi tudi Franza Xaverja Pettra (1791–1866), vendar je znala tudi svobodno interpretirati vzore in vnašati lastne zamisli in motive.
V tihožitju »Vazi na oknu« so trije šopki postavljeni na polico pred krajino s tekočo vodo, travnikom, vasjo in gričevjem v ozadju. Slika je prav mogoče nastala v času slikarkinega bivanja na Šrajbarskem turnu, kjer je našla motive za svojo sliko v okoliški naravi, predvsem pa na lastnem cvetličnem vrtu in v bližnjem gozdu. Večina natančno upodobljenega cvetja ne cveti istočasno, zato si je slikarka gotovo pomagala s predlogami, predvsem je to očitno pri naslikanemu tulipanu. Tudi steklena trebušasta vaza, ki je bila zelo razširjen in moden element cvetličnih tihožitij, se zgleduje pri Drechslerju.
Marija Auersperg Attems svojih slik ni prodajala, ampak jih je hranila zase ali podarjala sorodnikom in prijateljskim plemiškim družinam. Njena tihožitja hranijo v Narodni galeriji, Narodnem muzeju Slovenije, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti,
Landesgalerie v Gradcu in v zasebnih zbirkah.
Avtorica
Jassmina Marijan
Predstavitev: četrtek, 5. maj, ob
18.00