Matevž
Langus, čigar 230-letnico rojstva bomo obeležili 9. septembra letos, je
večkrat naslikal podobo sv. Jurija. Mestnega patrona je vključil na fresko
v kupoli ljubljanske stolnice. Naslikal ga je deloma po baročni iluzionistični
predlogi Giulia Quaglia. Ohranili sta se še dve oljni oltarni sliki, ki kažeta
na dvoje virov, iz katerih je zajemal Langus. Na starejšo baročno predlogo se
je slikar oprl, ko je leta 1848 slikal Sv. Jurija
v boju z zmajem za glavni oltar v župnijski cerkvi v Šturjah pri Ajdovščini.
Kopiral je vplivno delo Martina Altomonteja iz ljubljanske križevniške cerkve,
ki predstavlja sv. Jurija na konju v baročno razgibanem spopadu z zmajem.
Šest
let mlajša Langusova slika Sv. Jurija iz zbirke Narodne galerije pa se v dobršni meri naslanja na sliko njegovega
sodobnika Philippa Veita (1793–1877). Berlinski mojster, ki ga prištevamo med
ključne slikarje Nazarence, je v času svojega delovanja v Frankfurtu, leta
1833 naslikal sv. Jurija za oltar v severni stranski kapeli v cerkvi
sv. Jurija v Bensheimu. Ohranjena je tudi Veitova risba s svinčnikom, Jiří
Döbler (1788–1845) pa
je motiv že leta 1837 prenesel v bakrorez. Veitov Sv. Jurij sodi med tiste frankfurtske slike, ki so jih sodobniki
hvalili kot preproste, lepe in pobožne.
Veitova različica triumfalno-kontemplativne Jurijeve predstavitve nam kaže
odmeve renesančne Rafaelove umetnosti, hkrati pa opozarja še na drugi božanski vir, iz katerega so črpali
nemški slikarji Nazarenci, to je bil Albrecht Dürer.
Langusova slika sv. Jurija je precej
večja od Veitove. Langus je v celoti povzel postavitev svetnika, z dvignjeno
desno nogo ob zmaju, opirajoč se na sulico s praporom. Tudi mil mladostni
obraz, Jurijev oklep, vrhnje oblačilo, naglavna oprava, sablja in ščit so
natančno povzeti po nemškem vzorniku. V kompoziciji je na desni ohranil
kraljevo hči v molitvi, zgoraj pa je dodal angelsko spremstvo na poudarjenih
oblakih. Razgibal in razširil je skalnato pokrajino, v ospredju dodal zemeljski
pas, v ozadju pa silhueto gradu. Čeprav
barvno odstopa od vzora –najvpadljivejša sprememba je Jurijevo živahno rdeče oblačilo –, lahko tudi
na Langusovi sliki prepoznamo značilno nazarensko barvno paleto. Po Veitu
povzeta kompozicija in značilni kolorit z rahlo melanholičnimi razpoloženjskimi
poudarki odražajo Langusovo poznavanje in uporabo modernih nazarenskih smernic.
V Langusovi skicirki najdemo še
skico za sliko, narisano najverjetneje po grafični predlogi. Velikost in oblika
Langusove slike pričata, da je šlo za oltarno sliko. Narodni galeriji ob nakupu
slike leta 1988 ni uspelo pridobiti natančnejših podatkov o provenienci.
Oprijemljiva sled o nekdanjih lastnikih slike se je skrivala v zapiskih
Franceta Steleta, ki si je leta 1929 zabeležil, da je videl Langusovo sliko
sv. Jurija, podpisano in datirano z letnico 1854 v Wilsonii, Grimščice pri
Bledu. Tu je bila slika še leta 1950 v umetniški zbirki dr. Ivana Švegla. Ali
lahko nastanek slike povežemo z diplomatom in politikom, baronom Josefom
Schweglom (1836–1914), ki je leta 1859 kupil dvorec Grimščice in je bil rojen v
Zgornjih Gorjah, kjer so v župnijski cerkvi sv. Jurija v letih 1853 in
1854 naredili nov oltar, ostaja zaenkrat še mikavna predpostavka.
Avtorica: Kristina Preininger
Predstavitev je danes, v četrtek, 7.
aprila 2022, ob 18.00 odpovedana. Nov termin še sporočimo