Odstiranja: Mušičeva risba

Zoran Mušič je bil slikar akademske šole; izobrazba mu je omogočila, da se je enako spretno izražal z risbo, slikami in grafikami. Sam je pripovedoval, kako je že v mladosti, v šoli in doma redno risal. Ob koncu srednje šole so bile njegove risbe okorne, polne podrobnosti in senčenj, komaj so zadoščale za sprejem na akademijo. Pod vplivom profesorjev zagrebške akademije, kjer so zavestno poudarjali pomen risbe, rutino njene rabe pri upodabljanju predmetov in oseb, pa se je razvil risar. Z vajo, združeno z zgledom. Vsi diplomanti te akademije so bili v tridesetih letih izvrstni risarji. Mušičevo samozavest in izčiščeno linijo so po nekaj letih študija občudovali kolegi in profesorji. Umetnik je ob tem ustvarjal v prelomnem času, pred razcvetom fotografije, ko se je tradicija iz 19. in starejših stoletij prelila v nova iskanja in, posebej po drugi svetovni vojni, v nove načine izražanja.

Druga umetnikova risarska akademija so bili kruti meseci bivanja v taborišču Dachau. Za krajši čas je ostal brez risala, brez obleke in brez svoje človeške narave. Kakor vsi kameradi, se je številka 128 231 ukvarjala zgolj z bivanjem, v najbolj surovi obliki. Feniks pa se je prerodil, ko je lahko z notranjo empatijo po osvoboditvi risal telesa umrlih. 

S ponovnim učlovečenjem je ustvarjalec znova odkril sončno svetlobo Mediterana, obogateno z valovanjem morja ali alpskih gorskih verig. Slikar je risbo, kakor v času šolanja, uporabljal kot pripomoček, kadar je hodil in si beležil na terenu. Njegova risba se ob tem ni ustavila in umirila. Skice s svinčnikom in drugimi risali so ostale spominski izris, kjer je izrazil to, kar je videla njegova notranjost. Njegov zaris ni nikoli samo beležka; je način razmišljanja, vedno samostojno avtorsko videnje, kjer podobo ustvari v mislih. Roka ter svinčnik sta le zavestno ali podzavestno orodje izvedbe ideje. Ta zori do finala ustvarjanja, kjer se iz vedut Benetk prevesi v njega samega, ko njegovo telo postane krajina, graf notranje nevihte in labirint, razpoznavnih brez besed. Včerajšnji svet za jutri.

Gojko Zupan