O Petkovškovem slikarstvu je bilo napisanih že kar nekaj umetnostnozgodovinskih razprav. Manjkajo pa celostne naravoslovne in konservatorsko-restavratorske analize njegovih slik. V študijskem zvezku Jožef Petkovšek: Podvojene slike so kolegi iz naravoslovnega oddelka ZVKDS RC Slovenije objavili izsledke svojih preiskav nekaterih avtorjevih del z metodami rentgenske radiografije (RTG), z optično mikroskopijo (OM) in vrstično elektronsko mikroskopijo v povezavi z energijsko disperzijsko spektroskopijo rentgenskih žarkov (SEM-EDX).
V Narodni galeriji je na voljo optični sistem Multispektralne analize, ki na nedestruktiven način omogoča vpogled v različne plasti na slikovni površini. Izvajali smo metode UVF, VIS in IR ter IRR. Preiskali smo slikane površine v sloju retuš, preslikav ter zaščitnega sloja (UVF). Pregled smo nadaljevali na barvni površini (VIS in VISDET) in slike presvetlili vse do podloge (IR in IRR), kjer nam je slikarjeva tehnologija to dopuščala. Pri večini Petkovškovih raziskanih slik gre za belo podlogo, sledijo ji oljni barvni sloji. Na površini je praviloma viden tudi nanos zaščitnega laka, ki pa je lahko bil dodan tudi kasneje. Vse slike so že bile v konservatorsko-restavratorskih postopkih, nekatere tudi po večkrat. Znano je, da je slikar mnogo svojih slik tudi preslikal ali jih vsaj predrugačil. Njegova Beneška kuhinja je bila celo štirikrat predelana oz. dopolnjena (domnevno najpopolnejša izvedba tega motiva je izgubljena). Na podoben način so bile obravnavane tudi Perice ob Ljubljanici v oljni in gvaš tehniki.
Optična analiza je razkrila avtorjevo »nemirno« roko. Pogosto gre za nedovršenost slikarske poteze, po drugi strani pa najdemo tudi Petkovškov analitični pristop pri finalizaciji naslikanega motiva. Podrisba kot pripravljalni pripomoček pri gradnji slike je vidna na večini preiskanih slik, saj vsebujejo dobro zaznano belo podlogo. Mrežni sistem prenašanja podob iz drugih virov in bogata podrisba sta pokazatelj slikarjevih intenc za sistematičen pristop, ki ima pod površino praviloma trdno gradbeno strukturo.
Tragična slikarjeva življenjska pot in nerazumevanje njegovih slikarskih potencialov sta razlog, da so mnoge njegove slike za vedno izgubljene, zato si vsaj »preživela« dela zaslužijo celovito analizo. Namen teh optičnih preiskav je bil podpreti teze o stilnih značilnostih, ki so jih kolegi umetnostni zgodovinarji v preteklosti že dodobra obdelali.
Obdobje realističnega slikarstva na Slovenskem, ki ga umeščamo v čas zadnje četrtine 19. stoletja, se je obetavno začelo za mlado generacijo slikarjev. Toda njihove življenjske zgodbe so se kot sočasen realističen roman dramatično zapletale. Še zlasti to velja za Jožefa Petkovška (1861−1898), o katerem je bil leta 1978 posnet film Nori malar. Posthumno je prvič “stopil” na razstavo šele leta 1910 in od takrat je vse bolj raslo zanimanje za njegov sicer skromen opus, ki je bil žrtev uničevanja samega umetnika, kot tudi nerazumevanje sodobnikov, ki so njegova dela omalovažujoče zavrgli. Zanimanje umetnostnih zgodovinarjev pa je še posebej pritegnila slika Doma (1889), saj velja za največkrat (re)interpretirano umetnino pri nas. Podobne psihološke interpretacije je deležna tudi sočasna Beneška kuhinja (1888). Odraz Petkovškovih slikarskih hotenj in nasledstva zgovorno razkrivajo slikarjeve temeljite priprave in njegova spreminjanja v procesu nastajanja slike, kot tudi “estetski” posegi na slikah po Petkovškovi smrti. Ti postopki, nevidni našim očem, so bili razkriti s pomočjo novih tehničnih t. i. nedestuktivnih posegov v barvne plasti vse do platna.
Posebno mesto v Petkovškovem slikarstvu pa gre sliki Perice ob Ljubljanici iz leta 1886. Slika je nastala kot darilo eni izmed Kotnikovih hčera, ki se je z bogatega grunta priženila v Kranj. In slika bi naj bila v novem okolju spomin na domači Verd pri Vrhniki. Slikar se je dela lotil realistično skrbno, po modelih, brez pomoči fotografije. Zajel je del pogleda proti vodi, ki je z ograjo na desni še danes prepoznaven. Slikal je brez predlog po živih modelih in na licu mesta. V delu se pozna slikarjevo srečanje z izvirnimi deli sočasnega francoskega slikarstva, kar dokazuje hladnejša barvna skala s pozorno interpretacjo razmerij med svetlobo in senco, odsevih neba in v zrcaljenju vodne površine. Slika je tudi v kompozicijskem razmerju premišljeno “uigrana”. Za žanr krajinskega slikarstva pa je namesto običajnega horizontalnega formata, slikar izbral nenavaden pokončni pogled, kar je morda narekovala naročnikova želja. Perice ob Ljubljanici so zagotovo eno najpomembnejših del slovenskega realizma, ki tehtno dopolnjuje poznavanje tega umetnostnega obdobja. Zato se v Narodni galeriji močno zavzemamo, da bi z odkupom te mojstrovine pomembno dopolnili poglavje o realizmu na Slovenskem.