Slika izhaja iz
kapele podeželskega dvorca Črni Potok južno od Šmartnega pri Litiji. Poleg nje
so bile v kapeli še štiri okrogle Metzingerjeve slike cerkvenih očetov in vse
je leta 1960 odkupila Narodna galerija. Nastale so v času ok. 1740, ko so bili
lastniki dvorca baroni Apfaltrerni, danes pa je urejena stavba del
zdravstvenega kompleksa in starostnikom namenjenega Doma Tisje.
V Ljubljani delujoči
slikar Valentin Metzinger, ki sodi med osrednje osebnosti ljubljanskega
baročnega slikarstva, je Nepomukovo ekstazo upodobil v pretanjeni skladnosti
forme in čustvene vsebine. Figuri angela in svetnika sta v zahtevnem ovalnem
formatu skladno združeni. Z njuno prepleteno držo je slikar ustvaril delo
popolne harmonije, ki jo poudarja še premišljen izbor barv. Vsebinski poudarek pa prispeva še pretehtana
teatralna osvetljava utesnjenega prizorišča, ki kot Božja luč prihaja iz smeri
svetnikove zamaknjene zazrtosti. Duhovnik kleči ob molitvenem pultu z odloženim
brevirjem in biretom, v desnici drži križ, levico pa ima baročno lahkotno
položeno na prsi, s čimer je psihološko poudarjena njegova zamaknjena odsotnost.Prepoznamo ga po uveljavljenih atributih,
najprej po krzneni almutiji oz. moceti, znaku pripadnosti škofijskim kornim
duhovnikom oz. kanonikom. Kot pripadnika stolnega kapitlja ga označuje še zlat
križec, obešen na modrikastem traku. Služba škofovega namestnika – Janez Nepomuk
je namreč v prisilni odsotnosti praškega nadškofa Jana
iz Jenštejna opravljal njegove naloge – je naglašena še s tremi ključi,
ki mu jih ponuja angel. Zaradi spovedne molčečnosti, saj nasilnemu kralju
Vaclavu IV. ni hotel izdati kraljičine izpovedi, kakor trdi že srednjeveška
legenda, so ga leta 1393 mučili in s praškega mostu vrgli v Vltavo. Na to
svetnikovo odliko opozarja angel s kazalcem na ustih. Napomuk ima nad glavo naslikan
prav rahel krožni nimb, čeprav so ga navadno slikali s peterimi zvezdicami, ki naj
bi po legendi ljudem pokazale, kje leži naplavljeno svetnikovo truplo. V
resnici pa zvezdice simbolizirajo njegovo spovedno molčečnost, zaradi katere je
bil usmrčen: latinska beseda iz petih črk »taqui« namreč pomeni »molčal sem«. Pogosto mu je
dodana tudi palmova veja kot univerzalni krščanski simbol mučeništva.
Janeza iz Nepomuka (s
pravim priimkom Wölflin) so sprva častili
le v čeških deželah, leta 1729 pa je bilo njegovo češčenje razglašeno za ves katoliški
svet s praznikom na dan 16. maja. Njegovo duhovniško vlogo so zlasti poudarjali
jezuiti in ga v protireformacijskem boju uvrstili med svoje zavetnike, čeprav
je umrl davno pred njihovo ustanovitvijo (1534). Njegovi posmrtni ostanki so
položeni v razkošno srebrno rakev, ki je predmet osrednjega zanimanja v praški
katedrali sv. Vida. Pomemben delež pri njegovi razglasitvi za svetnika je imel nekdanji
ljubljanski škof Goričan Ferdinand grof Kuenburg, ki je bil pozneje, od leta
1711 do svoje smrti 1731, praški nadškof. Sv. Janez Nepomuk velja za zavetnika
duhovnikov, spovedne molčečnosti in proti obrekovanjem. Njegove kipe so
postavljali na mostove v priprošnji za varstvo na splošno in posebej še pred
povodnjimi kot tudi pred nesrečami z utopitvijo.
2. november – 6. december 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana