Zadnja leta v Narodni
galeriji intenzivno poteka urejanje in digitalizacija specialne zbirke osebnih
arhivov umetnikov in njihovih spremljevalcev. V okviru te zbirke hranimo tudi obsežno
korespondenco družine Šantel, ki pa predstavlja le del družinskega arhiva, saj
je drugi del v zasebni lasti.
Ob delu smo naleteli na
vojni dnevnik Avguste st. Šantel (1852–1935), pisan v nemških
stenogramih. Nastajal je v narodnostno mešani Gorici, od 23. maja do 16. junija
1915, ko se je družina zaradi nenehnih italijanskih napadov odločila, da
zapusti ljubljeno Gorico. Z odhodom so odlašali iz dneva v dan; čakali so, da
se jim pridruži Avgusta ml. (1876‒1968), ki je prihajala iz Pulja, kjer je
službovala kot učiteljica pri vojni mornarici. Iz Gorice so želeli oditi skupaj.
Po 25. juniju so zapustili
'avstrijsko Nico', kakor so tedaj radi nazivali Gorico, 63-letna mati Avgusta
st. (potomka obubožanega avstrijskega plemstva, slikarka in sorodnica goriškega
bidermajerskega slikarja Jožefa Tominca), 70-letni oče Anton (zaveden Slovenec
kmečkega porekla, upokojeni gimnazijski profesor matematike in fizike ter
ljubitelj glasbe) in hčere ‒ 41-letna Henrika (slikarka), 39-letna Avgusta ml. (učiteljica
risanja in glasbe, slikarka, violinistka) in 28-letna zdravstveno šibka Danica
(učiteljica ročnih del, nadarjena za slikarstvo in glasbo). Šantli so odhajali v
prepričanju, da se bodo do oktobra vrnili; svoji dekli in znanki Evi Mlekuž so
prepustili v varstvo vse svoje goriško imetje in skrb za obolelo materino
sorodnico Marjeto Domide (r. Jesenko), ki zaradi zdravstvenih tegob ni mogla na
pot. ‒ Prva postaja v begunstvu je bila Ljubljana, kjer so Šantli ostali osem
dni; nato so nadaljevali do Dolenjskih Toplic, kjer jih je čakalo primerno bivališče.
Kako je družina Šantel
doživljala begunstvo, zgovorno priča medvojna korespondenca med družinskimi
člani in bližnjimi sorodniki ter prijatelji in znanci. Starša in sestre Šantel
so si pogosto dopisovali s sinom in bratom Sašem (1883‒1945), za mamo Alexandrom,
ki je z družino živel v Istri (Pazin, Sušak). Tudi Saša je bil umetniška duša ‒
slikar in ilustrator, violist, skladatelj, zborovodja ter skladatelj pa tudi
scenograf in kostumograf. Sin je materi v pismih večkrat svetoval, kako
postopati in se odločati v težkih razmerah, ki so jih preživljali; med drugim
je opozarjal, naj v Gorici ne puščajo slik, naj jih razokvirijo in jih v
svitkih odnesejo s seboj.
Begunska družina Šantel je
po štirih mesecih zapustila Dolenjske Toplice in se zaradi Daničine bolezni preselila
na Dunaj. Materina sestra Henrietta, žena znamenitega fizika dr. Ludwiga
Boltzmanna (učenec Jožefa Štefana), ki je živela v prestolnici, je poskrbela,
da so že 2. novembra nečakinjo sprejeli v zdravilišče za pljučne bolezni v
Allandu. Ker se je Daničino zdravljenje zavleklo in je oddaljenost zdravilišča
od Dunaja predstavljala logistično težavo, so se Šantli v prvih tednih 1916
preselili v najeto hišo v bližnji Groisbach. – Kljub različnim
terapijam Danici v Allandu niso uspeli pomagati in so jo po nekaj mesecih odpustili.
Medtem je vojaška oblast pozvala Avgusto ml., naj pride poučevat v begunsko
taborišče; izbrala je Steinklamm pri Rabensteinu, kjer so bili v večini Primorci
in Istrani.
Družina Šantel ni več videla
smisla, da vztraja v Groisbachu. Odločili so se, da se vrnejo na slovenska tla.
Pri Krškem so kupili vilo s sadovnjakom in se tja preselili še pred koncem marca
1917. Zaživeli so pod lastno streho in na svoji zemlji. Mirno okolje jim je
ustrezalo: oče Anton se je posvetil sadjarstvu, vrnili so se v bližino znancev
– beguncev iz Gorice, hčere so zopet več slikale, pa tudi Saša z družino je bil
bliže. – Vendar
tudi krške vile niso dolgo uživali: 23. februarja 1918 jim je pogorela in spet
so postali brezdomci. Konec vélike vojne so Šantli dočakali v Krškem kot
najemniki.
Aprila 1920 je umrl oče
Anton (r. 1845), maja 1921 še Danica (r. 1885)). Henrika (1974‒1940) in mama
sta zatem zapustili Krško in sledili Avgusti ml., ki je v Mariboru poučevala na
meščanski šoli.
Tudi Saša je po vojni
zapustil Istro in se z družino leta 1920 preselil v Ljubljano; na Državni obrtni
šoli je dobil mesto profesorja za dekorativno risanje in grafiko. Na njegovo prigovarjanje
se je v začetku tridesetih let 20. stoletja, po upokojitvi Avguste ml., v
Ljubljano preselil tudi mariborski del družine. Mati je s hčerama kupila vilo z
vrtom na Verstovškovi, danes Teslovi ulici; novo domovanje je končno nudilo
pogoje za umirjeno družinsko življenje, po katerem so Šantli hrepeneli dolgih
15 let.
Nekdanji Goričani se niso
več vrnili v njim drago Gorico. Mesto je bilo med vojno razrušeno, po Rapalski
pogodbi pa je pripadlo Italiji.