Odstiranja: Novoletne voščilnice

V volilu prof. Marjana Pogačnika Narodni galeriji je tudi zbirka nad štiristo avtorskih voščilnic, ki jih je prejel od svojih jugoslovanskih in nekaj tujih kolegov grafikov. Zbirka ima izjemen potencial zbiranja in dopolnjevanja in je simptom grafične kulture, ki se je pri nas izoblikovala v drugi polovici 20. stoletja. Njeno gonilo je bil Mednarodni grafični bienale, ob katerem je nastala tako imenovana ljubljanska grafična šola. Ta je presegla krog grafikov, ki so se izpopolnjevali v jedkanici v pariških ateljejih Johnnyja Friedlaenderja in Stanleya Hayterja. Bienale je seznanjal slovenske umetnike z najnovejšo mednarodno grafično produkcijo, kar je omogočilo rast domače ustvarjalnosti. Ta je v sedmem in osmem desetletju dosegla zavidljivo raven v različnih grafičnih tehnikah.

Ideja avtorske voščilnice ni nekaj povsem novega. Zahodna kultura okoli leta 1900 je poznala avtorsko dopisnico, ki je na prazni strani dobila pogosto humorno naglašeno originalno in unikatno vizualno sporočilo in ji je bila karikatura eno od najpogostejših orodij. Tako je komuniciral münchenski slikar Richard Graef z Matejem Sternenom, tako so si zlasti vesnani dopisovali med seboj z unikatnimi vizualnimi domislicami. V obilju ilustriranih voščilnic, ilustriranih dopisnic za zbiranje denarja (dopisnice Cirilmetodijskega društva za slovenske šole), dopisnic vojne propagande in takih za zbiranje pomoči za begunce in vojne sirote, ki ga je sprožila komercializacija barvnega tiska, so bile avtorske dopisnice medij intimne komunikacije predvsem med umetniki in drugimi intimnejšimi deležniki v oblikujočem se umetnostnem sistemu.

Drugi vzpon pa je avtorska voščilnica dobila v okviru ljubljanske grafične šole v drugi polovici 20. stoletja. Ni je sicer mogoče regionalno omejevati, Ljubljanski grafični bienale je bil jugoslovanska prireditev, ki je celotni državi dajala prestiž v svetu. Ob slovenskih so zrastli pomembni ustvarjalci tudi v drugih jugoslovanskih republikah, kot so bili na eni strani študentje ljubljanske akademije Đevad Hozo, Mersad Berber in Peter Waldegg, in na drugi strani od ljubljanskega središča neodvisni Safet Zec, Ivan Picelj, Miro Šutej, Ante Kuduz idr. Avtorsko voščilnico lahko uvrstimo med malo grafiko, kakršno je spodbujalo npr. društvo Exlibris Sloveniae. Njena funkcija se v bistvu ni kaj dosti spremenila, le da je v razvitem sistemu umetnostnih institucij dobila nekoliko večji obseg. Grafika je bila za kaj takega prikladen medij. Zagotovila je zadostno število originalov za ekskluzivno občinstvo in hkrati promovirala avtorja pri njegovih podpornikih, strokovno zainteresiranih ljudeh in odločevalcih pri razporejanju razstavnih programov, javnih in sponzorskih sredstev. Prav tako so se avtorske grafike posluževale umetnostne institucije – Ljubljanski grafični bienale, Moderna galerija, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, porajajoče se prve zasebne galerije in številne druge. Žal je mnogo teh drobnih del končalo v okvirjih na stenah. Dragocen vidik Pogačnikove zbirke je pogosto ohranjena kuverta z npr. kaligrafsko izpisanim naslovom izpod peresa Lucijana Bratuža, z varovalnimi lističi klobučnega papirja in voščili Vladimirja Makuca, z risarskimi dopolnili tiskanih voščilnic Franceta Miheliča ipd. Avtorska grafična voščilnica je zato simptom likovne kulture in socialne etikete, ki je označevala skupino intimno in poslovno povezanih članov elite družbe, ki je hotela biti egalitarna in je zato znake prestiža iskala v simbolnih predmetih in dejanjih.

7. december 2023 – 3. januar 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana