Odstiranja, oktober 2018

Najmočnejši predstavnik realističnega spomeniškega kiparstva med obema vojnama, avtor monumentalne prostostoječe in arhitekturne plastike je bil Lojze Dolinar (Ljubljana, 19. april 1893 – Ičići pri Opatiji, 9. september 1970). Njegov bogati opus se slogovno giblje od akademskega realizma, simbolizma, secesije in slikovitega impresionističnega in novobaročnega načina vse do ekspresionističnega kiparstva in programskega socialističnega realizma. Intenzivno se je posvečal monumentalni arhitekturni in spomeniški plastiki, v okviru katere so nastale velike spomeniške figure v programu socialističnega realizma, pri katerih je posegel po antičnih in sodobnih zgledih. Portrete, akte in dinamične figuralne kompozicije, zasnovane v kontrastu med gladko in grobo obdelavo površine, zaznamujejo neproporcionalne telesne dimenzije.

Lojze Dolinar je po zaključku šolanja na umetnoobrtni strokovni šoli pri kiparju Alojziju Repiču nadaljeval študij na dunajski (1910/1911) in nato na münchenski (1912/1913) akademiji. Med vojno je bil vpoklican, leta 1920 pa je za nekaj mesecev odšel v New York ter potoval po Italiji in v Pariz. Po prvem večjem naročilu iz Beograda se je usmeril v arhitekturno kiparstvo. Leta 1932 se je preselil v jugoslovansko prestolnico, kjer je bil na tamkajšnji akademiji leta 1949 imenovan za rednega profesorja za kiparstvo. V Beogradu se je uveljavil kot avtor številnih javnih naročil.  

Leta 1928, torej nekaj let pred odhodom v Beograd, je kipar zasnoval stoječo moško figuro, ki jo je imenoval Pastir. Celopostavni mišičasti in sloki goli mladenič se močno nagnjen sproščeno naslanja na oporo, za pastirja bi ga lahko označevala v rokah nakazana in slabo berljiva panova piščal ter rahlo odprta usta, ki nakazujejo pihanje vanjo.

Dolinarjeva žanrska figura z realističnimi potezami in naslovom ne namiguje na upodobitev Pana oziroma satira. V lovljenju ravnotežja figure se je kipar predvsem poigraval s samo statiko, ki izvira že iz problematike helenističnega kiparstva. Modelacija figure spominja na razgibane Matissove figuralne plastike iz prvega desetletja 20. stoletja.

Kip je bil razstavljen na Razstavi slovenske umetnosti v Celju leta 1931 in istega leta na Umetnički izložbi v Beogradu ter vključen v retrospektivni razstavi kiparja Lojzeta Dolinarja v Moderni galeriji leta 1958 in 1996.

Narodna galerija je leta 2016 plastiko prejela v dar, izvira pa iz zapuščine arhitekta Hermana Husa (1896−1960). Dolinar je s kariatidnimi reliefnimi figurami namreč opremil Staro pošto v Kranju (1929−1930), delo Hermana Husa, arhitekt pa je kasneje zasnoval tudi kiparjevo hišo v Beogradu. Lojze Dolinar je arhitektu, s katerim sta bila sodelavca in prijatelja, plastiko najverjetneje podaril v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Darovalki se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije.

Avtorica
Mateja Breščak