Avtorstvo slike je
bilo zaradi slabe berljivosti signature, napisane na stopnici v
desnem spodnjem delu slike, dolgo časa pripisovano različnim italijanskim slikarjem. Nazadnje
jo je umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič označil kot delo beneškega slikarja
poznega baroka Francesca Fontebassa (1707–1769).
Motiva Marijine
matere Ane, ki hčerko uči brati, drugje v umetnikovem opusu ne zasledimo in je
v tem pogledu verjetno edinstven. Oltarna slika v glavnem oltarju kapele
škofjeloškega gradu, je po drugi svetovni vojni dobila mesto v uršulinskem
samostanu Ajmanovega gradu v Sv. Duhu pri Škofji Loki.
Polkrožno
zaključena oljna slika je naslikana na izredno redko in zelo tanko platno in
prav nenavadno je, da do sedaj ni utrpela večjih poškodb platnenega nosilca.
Zasledimo pa veliko poškodbo barvne plasti v osrednjem zgornjem delu slike, na
predelu, kjer so naslikani angeli.
Slika je sedaj v
Narodni galeriji v dolgoročni izposoji in bo predstavljena na baročni razstavi
čez tri leta. Do takrat bomo sliko restavrirali.
V daljni
preteklosti so bili na umetnini opravljeni določeni popravki, ki pa so bili
narejeni precej nevešče in se stilno ne ujemajo z originalno poslikavo. Lahko
se vživimo v čase, ko restavratorska stroka še ni bila definirana, kot je
danes, in je bila kvaliteta popravila umetnin na nivoju znanja in spretnosti
lokalnih mojstrov. Neprimerno rekonstrukcijo manjkajoče originalne plasti smo
se odločili odstraniti in jo nadomestiti s primernejšo. Glavna naloga
restavratorjev je stabilizacija umetnine, zato sliko najprej konserviramo.
Ljudje izraz konserviranje sicer pogosto povezujejo s kulinariko, v konkretnem
primeru pa se nanaša na določene postopke, s katerimi restavratorji upočasnimo
proces propadanja. Po začetnem utrjevanju in zaščiti slikovnih plasti smo tanko
originalno platno podlepili s podpornim platnom. Slabše funkcionalen statičen
podokvir smo zamenjali z novim, razteznim. Nadaljnji restavratorski postopek se
prav tako ne odvija v restavraciji (dilema okoli izraza niti ni tako redka),
temveč v restavratorskem ateljeju. Z lica slike smo odstranili začasno zaščito,
površinsko nesnago in drugoten lak, ki je bil nanesen v času zadnjega posega.
Večino originalnega laka nam je uspelo ohraniti. Previdnosti in postopnosti pri
restavratorskem delu ni nikoli dovolj, še prav posebej pa moramo biti pozorni
pri odstranjevanju starih kitov, retuš in preslikav. Kit in rekonstrukcija, ki
smo ju odstranjevali, sta poleg poškodbe prekrivala tudi originalno plast v
okolici. Naknadno naneseno barvo, ki prekriva originalno barvno plast,
imenujemo preslikava.
Obsežna
rekonstrukcija, ki jo bomo izvedli na pomembni sliki, zahteva sodelovanje
naravoslovne, restavratorske in umetnostno zgodovinske stroke. Poleg želje
naročnika, način izvedbe določajo funkcija umetnine in kontekst njenega
razstavljanja, ohranjenost originalne materije, primerjalno slikovno –
fotografsko – gradivo in nenazadnje etika in slikarska usposobljenost
izvajalca. Izdelane študije bodo vizualna podlaga za debato in nadgradnjo
podobe pred posegom na originalu.